Peršak je nasedel na čereh slovenske kulture

Ko se je Tone Peršak odločil, da bo postal slovenski kulturni minister, se je prav gotovo zavedal, v kaj se spušča. Kot državni sekretar na ministrstvu za kulturo je lahko od blizu opazoval, kako težko je svojo barko v razburkanih vodah slovenske kulture vozila njegova predhodnica Julijana Bizjak Mlakar in kako je pod pritiskom nazadnje morala odstopiti. Gotovo je moral vsaj za hipec pomisliti, da se utegne enako zgoditi tudi njemu, a je zoprno misel odgnal s tem, da kot pisatelj, režiser, predavatelj na AGRFT, nekdanji predsednik DSP in Pena slovensko kulturo pozna do obisti in da je kot nekdanji poslanec v državnem zboru in trzinski župan dobro prekaljen tudi v politiki.

Slabi dve leti pozneje se je pokazalo, da je kljub vsemu premalo opremljen za varno plovbo in da je nasedel na čereh neurejenih razmer v slovenski kulturi. Tako kot njegova predhodnica se je tudi sam znašel pred zahtevo pošteno razgretih slovenskih kulturnikov, naj odstopi oziroma naj ga premier Cerar razreši.

Fronta med ministrom in delom kulturne sfere se je utrjevala že dlje časa – nezadovoljstvo so povečevale uredba o samozaposlenih, novela krovnega zakona o kulturi, neaktivnost pri pripravi medijske zakonodaje in še kaj –, toda kot ultimativno jabolko spora se je pokazal predlog nacionalnega programa za kulturo (NPK) 2018–2015. Tisti del kulturne sfere, ki je na okopih z ministrom, meni, da je predlog popolnoma nesprejemljiv, poleg tega naj bi ga minister sprejemal v zelo pomanjkljivem dialogu z zainteresirano javnostjo. Obstaja pa tudi drug, »tihi« del kulturne javnosti, kot jo imenuje Peršak, ki njegovega rušenja ne podpira. Iz tega tabora se slišijo glasovi, da je kulturniški bes v resnici le »predvolilni balet« in da Peršaka rušijo tisti, ki so na javnih plačah.

Ker Peršak predloga NPK ne bo umaknil, niti odstopiti očitno ne namerava, je zdaj na potezi prvi minister. Menda je kulturnikom zagotovil, da predlog NPK ne bo deležen vladne podpore. Kaj bo storil s Peršakom, se Cerar za zdaj ni izrekel, a najbrž se mu v predvolilni tekmi ne bo dalo ukvarjati še z menjavo kulturnega ministra.

Ne glede na to, kaj si mislimo o Peršakovem ministrovanju, pa se zdi, da je razburjenje zaradi predloga NPK pretirano. Vsi nacionalni programi za kulturo do zdaj so bili tako in tako vedno le neobvezni seznami želja, ki so jih ministri za kulturo uresničevali, kolikor jim je zneslo, za vse neuresničeno pa nihče nikoli ni odgovarjal. Položaj slovenske kulture se v času obstoja NPK-jev ni nič izboljšal, nasprotno, poslabšal se je, kar s katastrofičnimi izjavami o tem, kako »slovenska kultura umira«, priznavajo tudi kulturniki.