Tiskane izdaje
Razmere so preresne, da bi se šalili, a bi se bilo kljub temu - kot v tisti znani šali, »ali se prav piše Irak ali Iran« - smiselno vprašati, kako se ta trenutek pravilno reče ključnemu bližnjevzhodnemu problemu. Je to res Iran ali Irak, ki smo ga pred časom, čeprav samo z inštruktorji, napadli celo Slovenci? Kaj pa Asadova Sirija? In nič manj podivjani Jemen? In od nekdaj Palestina? In Izrael?
Mar nismo z vsakim vprašajem bliže bistvu? A seveda ne zaradi jedrske bombe, ki jo ima od vseh naštetih, čeprav se o tem ne sme govoriti (niti v IAEA), zanesljivo le Izrael. Z načrti za bombo so se v regiji ukvarjale že skoraj vse pomembnejše države od Saudske Arabije, Sirije in Egipta do Turčije in Združenih arabskih emiratov, ne le Iran. Veliko zaslug za to je imel v Pakistanu (torej v Washingtonu zavezniški državi) rojeni »oče islamske bombe« Abdul Kadir Kan, ki je muslimanskim bratom skrivaj prodajal tehnologijo in znanje. Toda tisti pravi preboj, da je edino pametno imeti jedrsko bombo, če nočeš, da te brez enega samega dokaza napadejo in razmrcvarijo, je vendarle uspel šele Bushu mlajšemu. Marca 2003.
Ključ za rešitev bližnjevzhodnih kriz, tudi težav s čez noč in najbrž ne po naključju znova razpihnjenih problemov zaradi še vedno zgolj domnevne iranske jedrske bombe, se torej skriva na Zahodu. Tam, kjer je zaradi zahodnega »monópolija« s strateškimi viri skozi dolgo zgodovino tudi nastajala bližnjevzhodna kriza. Vendar odgovor ni napad. Skriva se v tistem, kar je prvo pomlad po inavguraciji v Pragi, nato pa zelo odmevno še v Kairu, tako nadobudno obljubljal Barack Obama. Potem pa je - čeprav so mu arabski pomladniki od Libije do Sirije in Jemna verjeli na besedo in mu celo sledili - na povedano sam prvi pozabil.
