Perzijski tango

Podrobnosti o tem, kaj vse so zapisali v dogovor o iranskem jedrskem programu, še niso znane, a za to, da ni povsem slab, obstaja vsaj en dokaz. Proti njemu so jastrebi na obeh straneh. Prvi predsednik porevolucionarnega Irana Abulhasan Banisadr ga je razglasil za iransko »vdajo« in »poraz«, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa ga je označil za »veliko napako zgodovinskih razsežnosti«. Zahod je kapituliral pred osjo zla, ki jo vodi Iran, ta pa je s sporazumom dobil licenco za ubijanje, opozarjajo oblasti v Tel Avivu.

Ker je po njegovih besedah »nevaren za ves svet«, je izraelski minister za znanost in tehnologijo Danny Danon pozval »prijatelje« v ameriškem kongresu, naj zavržejo ta »slabi dogovor«. Ameriški predstavniki ljudstva, med katerimi je Natanjahu bolj priljubljen kakor njihov lastni predsednik Barack Obama, imajo namreč kaka dva meseca časa, da potrdijo oziroma zavrnejo dogovor.

Pogajanja o iranskem sporazumu se zato še niso končala; le iz mednarodnih se bodo prelevila v ameriško notranjepolitično bitko. Če bo kongres glasoval proti sporazumu, lahko Obama njegovo odločitev blokira z vetom, ki pa tudi ne pomeni dokončne odločitve, saj lahko to dvotretjinska večina poslancev odpravi. Nič čudnega, če so zdaj na stari celini v dvomih, koga poklicati čez lužo, če hočejo govoriti z voditeljem ZDA in izvedeti, kakšna bo dejansko ameriška zunanja politika.

Če bo ta po vseh notranjih razprtijah in izraelskih vmešavanjih ostala takšna, kakor so jo med pogajanji izražali ameriški podpisniki dogovora, bo Obama končno dosegel nekaj, s čimer bo delno upravičil Nobelovo nagrado za mir, ki so mu jo bili podelili »na kredit«. Pa čeprav se velikih mednarodnih dogovorov, ki nastajajo na tistem koncu sveta, drži sloves, da nimajo dolgega roka trajanja.