Petdeseterica veličastnih

V krizi, ko v družbi prevladujejo slabe novice in javnost pa tudi nekateri mediji samo iščejo, kaj vse se še lahko sesuje, da se bodo na dolgo in široko naslajali, kot se že toliko časa nad Baričevičevimi psi, deluje objava seznama podjetij, ki so imela lani najvišjo boniteto, kakor balzam. Na seznamu namreč niso tajkuni, slabi plačniki, zelo zadolženi in še vse drugo, kar se, upravičeno ali ne, pogosto kar počez povezuje s tako rekoč vsemi podjetji.

Petdeseterica »veličastnih«, kakor v Bonitetni hiši I poimenujejo podjetja, ki v posameznem letu dosežejo najvišjo boniteto, in smo jo v Delu objavili prvi, ima tokrat kar 75 odstotkov lastniškega kapitala, slovenske družbe v povprečju pa samo 16 odstotkov. Najboljše družbe ustvarijo dvakrat več prodaje na zaposlenega, kot je slovensko povprečje, in imajo tudi dvakrat višji koeficient likvidnosti.

Od leta 1996 do 2008 so vsako leto trem podjetjem podelili priznanje rating leta, in radi se pohvalijo z dobro izbiro nagrajencev, pri kateri je sodelovala tudi partnerska družba D& B, saj še nobeno podjetje s tem priznanjem ni propadlo. In kdo so bili nagrajenci? Priznanja so dobili od Leka (ko je bil še slovenski), Lisce in Ljubljanskih mlekarn v prvem letu do Danfoss Trate, Halcoma in Sija v zadnjem letu podeljevanja priznanj. Priznanje rating leta je doslej dobilo 36 slovenskih podjetij, med drugimi tudi Arcont, Gorenje, Akrapovič, Helios, Krka, Juteks, Jub, Trimo, Mitol, Iskraemeco, Eta Cerkno, Iskra Avtoelektrika, Salus in drugi.

V zadnjem času, ko je kriza močno zarezala tudi v slovensko gospodarstvo, večkrat ni bilo mogoče niti v posameznem tednu določiti podjetja z največjim kreditnim ugledom pa tudi v posameznem letu ne zbrati 50 podjetij z visokim ratingom. Razmere so bile tako negotove, da so bili nekateri lastniki zaradi lastnih težav in dolgov sposobni potopiti tudi zelo dobra podjetja, česar ni bilo mogoče predvideti.

Tudi v preteklosti pa že ni bilo mogoče predvideti, da bo podjetje propadlo zaradi nesposobnosti lastnika (denimo MIP), zaradi sporov med lastniki (Prevent) in podobno. Nekateri lastniki so podjetjem dvakrat zaračunali opremo, ki je bila že plačana. Nekatera podjetja (denimo Radenska) se še vedno bojijo denacionalizacijskih postopkov, pri drugih so se v nesolventnosti znašli lastniki in tako naprej.

Samo lani se je delež družb z velikim tveganjem povečal za devet odstotnih točk. Še pred kratkim stabilne družbe postajajo zelo tvegane. Tako je bilo lani 566 začetih stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij podjetij. Pred petimi leti so imele družbe, ki so šle v stečaj, v svojih bilancah petkrat manjše obveznosti do dobaviteljev kakor lani, ko so se te obveznosti približale trem milijardam evrov.

Tako ne preseneča, da je v letu 2010 najvišji rating dobilo samo pol odstotka podjetij, v prejšnjih letih pa približno pet odstotkov. Kljub temu pa je to vendarle tudi znamenje stabilizacije in potrditev, kdo lahko preživi in napreduje in kdo se novim razmeram ni prilagodil. V krizi je to zelo pomembno. Toda v že veliko boljših konjunkturnih časih nekatera podjetja niso bila zadovoljna z oceno svojega ratinga; označevala so jo za »metodološko napako«. Sedanje bistveno težje gospodarske razmere pa so nazorno pokazale, da se vsak poskus izsiljevanja boljšega ratinga kratko malo ne more obnesti – če za takšnimi poskusi in pritiski ni odličnih rezultatov.