Petelinji boj

Srbija in Albanija sta prekinila skoraj sto let tišine. Srbski premier in njegov albanski kolega, Aleksandar Vučić in Edi Rama, sta izrekla, kar jima je bilo naročeno v Berlinu in Washingtonu. Prijazno rokovanje dveh sovražnikov je bilo marketinška poteza voditeljev držav, ki sta v preteklih dveh stoletjih živeli od spopadov. Če sta bila premiera vsaj malo iskrena v želji, da presežeta preteklost, srečanje ni bilo strel v prazno.

Kamen spotike med državama je Kosovo, če zanemarimo goro drugih problemov, skupni cilj pa članstvo v EU. Ker so med politično elito v obeh državah na videz nepremagljive razlike, sodelujeta le pod prisilo, da bi izpolnili zahteve velikih igralcev. V tem smislu bi bila prenagljena ocena, da »roka prijateljstva« pomeni novo etapo v procesu sprave med državama, ki jo spodbuja perspektiva članstva v EU. Vrabci na veji že čivkajo, da je za Balkan privlačnost EU pogojena z globino bruseljskega žepa.

Beograd in Tirana ponavljata isto formulo kot mantro, ki jo Bruselj rad posluša, in sicer da spoštujeta določene meje. Razlika je le ta, da je Srbija prepričana, da meji z Albanijo, ta pa meni nasprotno, da meji s Kosovom. Duh preteklosti je dovolj močan, da lahko prekriža njune račune za prihodnost. Stereotipi obstajajo na obeh straneh, zgodovina pa se je potrudila, da še vedno živijo.

Sovražnike je najlažje poiskati med sosedi, ker so njihovi medsebojni odnosi obremenjeni s preteklostjo. Množica v kriznih časih raje sledi povzdigovanju lastne slavne preteklosti in zgodbam o zločinih sosedov nad njihovim narodom kot ideji o skupni prihodnosti. Srbski in albanski narod nista edina, ki ju je zgodovina prisilila, da si delita isti prostor pod nebom. Skupni imenovalec takšne zgodovine je pogosto krog nasilja, ki ga izmenično uprizarjajo eni ali drugi, obdobja sobivanja v miru pa so kratka.

Kljub podobnim sanjam, so med njimi razlike. Združitev vseh Srbov v eni državi je končala na smetišču zgodovine že konec prejšnjega stoletja po zaslugi zahodnega vojaškega in političnega pritiska. Hrepenenje po državni nacionalni enotnosti je veliko bolj prisotno v glavah in srcih številnih Albancev zunaj Albanije, ki živijo na Kosovu, v Makedoniji, Črni gori in Grčiji. Albanci so svoje nacionalno vprašanje vedno odpirali v času velikih svetovnih potresov.

Zgodovinsko srečanje na vrhu se je zgodilo, ker so se tako odločili na pomembnejših naslovih, kot sta Tirana in Beograd. Nobenega jamstva ni, da najvišji srbski in albanski državniki nimajo fige v žepih, ko govorijo o miru, sodelovanju in dialogu v regiji ter reševanju problemov in skupni evropski prihodnosti.

Prvi rezultat vrha so novi prehodi za pešce v albanski prestolnici. Dva ponosna in prepirljiva balkanska petelina sta res ublažila retoriko. Na žalost ne zaradi spoznanja, da vsakdo kdaj preceni daljavo in korake. Misli, da raste, pa dviga le glas ...