Tiskane izdaje
Čez dva meseca (9. novembra) bo Evropa praznovala četrtstoletnico padca berlinskega zidu. Sto let po začetku prve svetovne vojne in skoraj 70 let po koncu druge že lahko rečemo, da je bil konec hladne vojne resnično izjemen preobrat v zgodovini kontinenta, ki se je v nasprotju z vsemi velikimi morijami končal z zmago diplomacije, demokracije in razuma.
In kaj je po tej zmagi, ki bi se morala nadaljevati z oblikovanjem novega evropskega in svetovnega reda, počel Nato? V imenu nekakšne kvazi demokratizacije sveta je po kosovski uverturi začel in izgubil tri velike vojne: afganistansko, iraško in libijsko. Vse tri s katastrofalnimi posledicami, ki se šele kažejo. Ne le iraški kalifat in ves Bližnji vzhod, celo 170-milijonski islamski in jedrski Pakistan je tik pred tem, da eksplodira. Razmere so kritične, kot že dolgo ne, zavezništvo pa je kljub temu z neustavljivim širjenjem proti vzhodu Evrope dvignilo na noge še ruskega medveda. Celo v samem osrčju Evrope smo tako dobili vojaški konflikt povsem nepredvidljivih razsežnosti.
In odgovor? Še več orožja in vojaškega zastraševanja, so med vrhom v Newportu sklenili šefi Nata. Evropa, ki je v ukrajinski krizi spet dokazala, da razdeljena, prepočasna in brez vsakršne skupne zunanje politike niti slučajno ni kos igri na globalnem odru, se mora dodatno oborožiti. Namesto da bi na stari celini, tako kot pred petindvajsetimi leti, v imenu blaginje, človekovih pravic, razvoja in demokracije razstavljali rakete in tanke, jih bomo spet nameščali. In gradili nove zidove. Tudi na račun zdravstva, šolstva, znanosti, še večje brezposelnosti in novega vala gospodarske krize, ki jo z napovedujočo se energetsko politiko prinašajo sankcije. Za ceno tiste blaginje in demokracije torej, ki sta ključna elementa »mehke moči«, zaradi katere Evropa v svetu edino lahko nekaj šteje.
V Natu je 26 evropskih držav in samo dve (ZDA in Kanada), ki to nista. Zato mora Evropa v teh kritičnih časih prispevati bistveno več k skupni obrambi, je bilo slišati med vrhom Nata, kjer so evropski politiki brez vizije in lastnih rešitev potihem spet zlezli pod ameriške peruti. Sami namreč še dolgo ne bodo vojaško kos »grizliju z dolgim spominom«, kot je o Rusiji dejal Kissinger, ki so ga na prigovarjanje »Amijev« sami hodili dražit pred njegov brlog. Da bi si kdo izmed šestindvajsetih Evropejcev, ki imajo (imamo) v »demokratičnem« Natu absolutno večino (plačujemo pa res bolj malo), upal Washingtonu in Moskvi jasno povedati, da zid na naših, evropskih tleh pred četrt stoletja ni padel zato, da bi zdaj postavljali nove, pa se ni zgodilo.
Po vrhu v Walesu Evropejcem tako ostaja četrt stoletja lepih skomin o novi globalni vlogi zdaj že polmilijardne skupnosti, v trdi realnosti pa nov, hladnovojnemu podoben konflikt, ki gotovo ni v interesu nobene članice. Spet namreč postajamo prizorišče obračunavanj »večjih« od nas, v najslabšem primeru pa celo žrtvovano bojišče. Krivi smo si sami in naša atomizirana, praktično neobstoječa »skupna evropska zunanja in varnostna politika«, ki nam je v desetletjih po padcu zidu nikakor ni uspelo spraviti skupaj in ki je zdaj ne moreta nadomestiti ne oboroževanje ne že skoraj pozabljena politika zastraševanja.
