Tiskane izdaje
V časopisnem arhivu sem prebrala, da so se leta 1972 novinarji uprli, češ da niso šivilje, ki bi štepale članke, uredniki pa bi šteli, koliko vrst napišejo. To miselnost smo že davno prešli. Ustvarjalno svobodo je v računalniški dobi v vseh poklicih zamejilo statistično preštevanje. Oblasti vseh vrst nam dopovedujejo, da je učinkovitost pomembnejša celo od človečnosti. Ta razlika je še posebno dobro opazna ob stiku z zdravniki.
Seveda, kadar ekonomisti govorijo na splošno o denarju, poudarjajo potrebo po kar največji delovni učinkovitosti. Ukvarjajo se z vprašanjem, koliko dobi družba od enega vloženega evra. Pa od sto? Od milijona? Prepričani, da je tako edino prav, zahtevajo, da delavec, tudi zdravnik, dela vsako minuto, ko je v službi. Da kot po tekočem traku dirja od pacienta do pacienta in analizira tehnične podatke o njegovi krvi, višini pritiska, gostoti hemoglobina, ne da bi imel čas in moč reči bolniku sočutno besedo ali dve.
Kadar postane taisti ekonomistični modrec sam bolnik, si želi predvsem, da bi ga zdravnik tudi prijazno prijel za roko in ga z iskrenim zanimanjem vprašal, kako se vendar počuti. Nato se jezi, ker tega ne dobi. A zdravnik, skozi čigar roke gre 120 bolnikov na dan, te človečnosti ne zmore več. Ne zmore biti nenehno prijazen niti tisti, ki vsak dan pregleda 40 ali 50 bolnikov, kot je to v navadi v slovenskih ambulantah. Preveč jih je, da bi vsakomur lahko stisnil roko in se sočutno vživel v njegov položaj, zraven pa ugotovil še njegovo diagnozo, mu naravnal kost, predpisal zdravilo. Sistem sili zdravnike in bolnike v položaj, v katerem ni nihče zadovoljen. Vsi upravičeno bentijo, a nihče ne more spremeniti sistema. Razen politikov.
Pravica bolnika, za katero zdravnik nima časa, da bi jo izpeljal, ni nobena pravica. Edina pot, da bi dobili pravice, ki so nam jih obljubili politiki v zakonih, je čas. Vsaj petnajst minut, kot v Avstriji, mora imeti vsak pacient na voljo pri zdravniku. Bolj ko bodo čas merili, manj ga bo za kakovostno zdravljenje.
