Tiskane izdaje
Poslanci sirske skupščine so v nedeljo zjutraj v nabito polni operni hiši v središču Damaska vstajali na noge, prekinjali govor svojega velikega voditelja, sprožali dolge, sovjetske aplavze in vzklikali bojna gesla. Bašar al Asad, vodja režima, ki je s svojim brutalnim odzivom na najprej miroljuben upor v zadnjih dvaindvajsetih mesecih poskrbel za skoraj 60.000 žrtev, ni mogel zadrževati nasmeška. Za govorniškim odrom nikakor ni bil videti kot človek, ki izgublja, in tudi ne kot nekdo, ki se mu pred očmi sesuva življenjski projekt njegove družine, a se tega zaradi mehaničnega sledenja prirejenim varnostnoobveščevalnim podatkom in ježe na steroidih božjega sindroma ter nedotakljivosti očitno ne zaveda.
Temu primeren je bil njegov »nagovor sirskemu ljudstvu«, ki ne bi mogel biti bolj oddaljen od resničnosti in nujnosti trenutka. Sirski voditelj, za katerega se je ves čas sirskega konflikta zdelo, da vojno s svojim prebivalstvom s pomočjo svojih ruskih vojaških svetovalcev vodi »racionalno« in preračunljivo, je v nedeljo prvič javno pokazal, da mu vajeti (hitro) polzijo iz dodobra okrvavljenih rok. Tokrat je bil v svoji odsotnosti Bašar al Asad prvič zares podoben Hosniju Mubaraku in Moamerju Gadafiju v zadnjih dnevih njunih režimov. V podtonu njegovih besed namreč ni bilo mogoče preslišati namere za »dokončno rešitev uporniškega vprašanja«, za katero se do zdaj – računajoč na globalno politično rešitev, v kateri bi ostal na čelu države – ni odločil. Ironično: sirski predsednik je do zdaj taktiziral. Od zdaj pa bo, kot kaže, »igral na polno«. Čakanja na zeleno luč se je naveličal.
Srhljivo je pomisliti, kaj bo to pomenilo za prebivalce države, kjer kljub »taktiziranju« že zdaj poteka najbolj krvav konflikt 21. stoletja. Število smrtnih žrtev – večje kot v Iraku ali Afganistanu na vrhuncu vojne – se strmo povečuje. Iz Sirije je zbežalo že več kot milijon ljudi. Dva milijona je notranje razseljenih. Stopnjuje se humanitarna katastrofa. Begunci so prepuščeni samim sebi. Mednarodne pomoči ni od nikoder.
Pozabljeni konflikt med svobodoljubnimi protestniki, ki so spomladi 2011 na ulicah sirskih mest zahtevali več svobode in demokracijo, se je že davno sprevrgel v brutalno državljansko vojno, kjer so vsakršne mirovne pobude vnaprej obsojene na neuspeh. Oblast je s pomočjo svojih zaveznikov iz Teherana, Moskve in Pekinga s svojim obračunom z opozicijo pred skrajne (sunitske) islamiste, ki so z velikim veseljem uzurpirali velik del uporniškega gibanja, dobesedno razvila dolgo rdečo preprogo in manjšinsko šiitsko prebivalstvo, katerega preživetje je zdaj bolj ali manj odvisno le od režimske vojaške moči, vrgla v ogenj, ki ga še najmanj nekaj let ne bo mogoče pogasiti.
Bašarjeve blodnje imajo silovit morilski potencial. Še posebno ker vodilni zunanji igralci sirske vojne – Saudska Arabija, Katar, Iran, Rusija, Kitajska, Združene države in Turčija – do zdaj niso storili niti enega samega koraka, ki bi lahko ustavil prelivanje krvi. Nasprotno.
