Tiskane izdaje
Tresel se je Koper, rodil se je Avion. Koprski župan je najprej napovedal zelo radikalne poteze in edinstven volilni program, ki naj bi Slovenijo popeljal v Indijo Koromandijo. Po velikem pričakovanju velikega političnega poka pa je od Aviona ostalo bore malo: zelo preprosta priključitev eni od strank, ki ji ankete trenutno sicer dobro kažejo.
Primer je značilen tudi za preostalo slovensko politično sceno. Po letošnji portoroški oglaševalski uspešnici, v kateri Bossman pilotira avion, bi bili vsi radi po malem piloti. Vsi obljubljajo takšne ali drugačne višave. Toda prej ali slej napoči trenutek streznitve. Vsi piloti bodo, tako kot Popovič, lepega dne morali predstaviti svoj avion in pokazati, ali ga sploh znajo spraviti do vzletišča...
Od tod tudi precep in dvom o volilni bazi: Koga voliti, da bo življenje znosno in ne več tako na robu, kot je zdaj? V takšnih časih je pri volivcih zaznati precej več odgovornosti kot pri kandidatih. Ti lahko govorijo, kar jim je drago. Lahko vozijo avione in obljubljajo najvišji standard na svetu. Neznosno lahko je samozavestno govoriti o sanjski deželi, le malokdo pa pokaže pot in orodje, ki naj pomaga do cilja.
Kaj bodo naredili trije najbolj pregnani mušketirji novega, da bo v sedmem mandatu mogoče zlahka graditi železnice, tretje pomole, energetsko alternativo in gospodarsko infrastrukturo, socialno blaginjo brez nemirov in pretresov? Poleg tega so si programi podobni ko jajce jajcu. Je torej vseeno, koga bomo volili? Ali pa je to samo še eno opozorilo, da velikih sprememb pravzaprav ne bo?
Novega res ni veliko. In le malo je zares novih obrazov. Med njimi največ takšnih, ki se veščine vodenja in organiziranja družbe šele učijo. Nihče pa se ne loti dileme, koliko je za slovensko ekonomsko ujetost kriv premalo učinkovit politični sistem družbene ureditve. Nihče noče niti razpravljati o tem, ali in koliko bi bilo koristno in nujno za Slovenijo korigirati sedanjo družbeno ureditev. Kako bi kazalo popraviti ustavo, kaj bi morali spremeniti v sistemu odločanja, ali bi morali dati več moči izvoljenim predstavnikom ljudstva, prerazporediti odgovornosti in količine pristojnosti... Ali pa jih prepustimo sedanji vlogi političnega nastopaštva za govorniškim odrom, glavno besedo pa največkrat ohranjajo zelo nenavadne in neformalne skupine: sindikati, bankirji, birokrati, agencije, skladi, pomembneži iz ozadja...
V množici, ki se preriva za očitno privlačne plače, ni videti prav veliko operativne učinkovitosti in mišic, ki bi jim človek lahko vsaj intuitivno zaupal. Zato je primer Popovičevega aviona pravzaprav kar primerno svarilo: nizko lahko pade, kdor previsoko leta. Pokažite nam mišice brez lažnih obljub in praznih besed, še preden bomo odšli k volilnim skrinjicam. Nekaj samokritičnosti bi se vsekakor spodobilo. Kajti v Sloveniji očitno še nismo iznašli primerne kazni za tiste šarlatane, ki veliko obljubljajo, na koncu pa samo jemljejo in ničesar ne dajo. Do kod bi bilo koristno in nujno korigirati sedanjo družbeno ureditev?
