Pirangate in spodnjice

Eksplozija arbitražne bombe je uspavano slovensko politiko naposled spomnila, da na drugi strani nima evropskega soseda, ampak še vedno neverodostojni in z balkanskimi manirami prežet hrvaški politični razred. Temu so že pred dnevi arbitri, ki nameravajo končati zgodbo, sporočili, da se ne mislijo mazati s fekalijami obveščevalnih poslov, nič drugačno ni bilo sporočilo evropske komisije.

Tretji hud udarec podlemu početju je odločitev, da bo slovenski arbiter Ronny Abraham. Po dnevih, ko je bilo videti, da si slovenska politika ne more izviti iz stiska in je delovala vkopano-razglašeno, se je dokazala, da se – zna. Izjemno težko bo namreč hrvaški vrh zavil s ceste, na kateri se zdaj pelje nihče drug kot predsednik meddržavnega sodišča, tistega sodišča, na katerega so dolga leta prisegali. In na kateri je tudi bivši predsednik tega sodišča Gilbert Guillaume. Dve slavni imeni, ki bosta v celoti zaščitili integriteto arbitraže. Umazana bomba je tako na civilizacijski in kulturen način vrnjena pošiljatelju.

»Fantastastičen dan« pa vrha domače politike ne odvezuje odgovornosti, da po umiritvi strasti ne pogleda, kdo je odgovoren za to, da udar z jugovzhoda ni bil preprečen ali imel vsaj omejenega dosega, prav tako bo to izjemna priložnost za popolno prevetritev zunanje politike; da na njen vrh končno pridejo najboljši. Ob tem velja prisluhniti mnenju, da to silno energijo, ki jo popolnoma neuspešno usmerjamo na Balkan, ki vsakič upraviči svojo negativno konotacijo, končno kreativno preusmerimo v srednjeevropski, alpski in tudi višegrajski prostor.

Hrvaški politiki pa se je torej kot bumerang vrnilo tisto, kar je sama ustvarila. Le nekaj dni je bilo potrebnih, da so od afere »Pirangate« ostale le umazane spodnjice hrvaškega politično-obveščevalnega podzemlja.