Tiskane izdaje
Marina Portorož je le še ena od žalostnih zgodb slovenske tranzicije, ki so jo posamezniki razumeli kot priložnost za »lastni žep«. Ko se je pred dvanajstimi leti v Marino Portorož zasidrala ladja Terme Čatež, nihče ni niti pomislil, da v eni od častniških kajut v podpalubju skrivajo piratsko zastavo.
Toda le nekaj let pozneje je ta zastava ponosno vihrala. Najprej je morala Marina Portorož kupiti delnice Term Čatež, kar je bil seveda nesmisel, potem so Terme te lastne delnice morale spet odkupiti in na računu Marine Portorož se je nabralo za dvajset milijonov evrov bilančnega dobička ter v povezani družbi TPP še 15 milijonov, ki so jih potem razdelili lastnikom (spet Termam).
Marina je morala kupovati obveznice povezanih družb, jim posojati denar, v zameno pa je prejemala jamstva v obliki ničvrednih papirjev. Od lastnice je morala kupiti Hotele Koper, ki jih niti približno ni ne nameravala ne potrebovala ...
Za piko na i so podjetje razdelili na tri dele: na M Kapital, na M Naložbe (s čimer so iz Marine izločili dvajset milijonov evrov vrednih 70 novih apartmajev) in na samo Marino Portorož, ki je ostala prazna lupina, očiščena vsega dobrega. Večinski lastnik je oškodoval manjšinske.
Poleg tega je zadušil možnosti razvoja in poslovanja same Marine. Namesto da bi vlagala v svoj razvoj, v dolgo pričakovano ureditev Jernejevega kanala ob bližnjih Sečoveljskih solinah, je denar z računovodskimi triki, obvodi in špekulacijami hlapel v povezane družbe ter se izgubljal v slovenskem tajkunskem močvirju. Vplivni posamezniki in njihovi prijatelji so se redili, podjetje, drugi solastniki in regija pa so postali siromašni. Zdaj DUTB prodaja portoroško marino, čeprav je očitno, da nikoli ne bo iztržila finančnega ekvivalenta izgubljenih priložnosti.
Celo v lokalni politiki še zmeraj niso ločili zrna od plev, saj se župan še naprej zanaša na odrešilne projekte lastnikov Term Čatež, ki so v bistvu oropali občino neprecenljivega potenciala.
To je menda splošna in značilna podoba slovenskega prehoda v ne vemo sicer kakšno družbo. Čeprav se je zalomilo na celi črti, v državi še zmeraj ni bilo narejene celovite inventure tega prehoda. Vrhunsko iznajdljivim in skrivaško izurjenim tajkunom poskušajo kriminalisti dokazati krajo posameznih milijonov, toda škoda je neznansko večja od boleče izgube.
Škoda, ki jo je povzročila takšna logika, je neprecenljiva in težko popravljiva, saj gre za škodo, ki je pokvarila družbeni sistem v njegovem bistvu. Vse pa kaže, da sistem piratstva v tej državi nikakor ne jenjuje. Nasprotno, prenaša se na državno raven. To je še neprimerno nevarnejše. Bavčar, Šrot, Časar, Petan in podobni so na določen način amaterji v primerjavi z interesi, ki jih zagovarja novi minister za infrastrukturo, ko tujim poslovnim partnerjem z najvišjega vrha sporoča, naj v prihodnjih desetletjih raje sklepajo posle s konkurenco Luke Koper, ker drugega tira vsaj trideset let ne bo in ker so prometni koridorji tako in tako že obšli Slovenijo.
Sporočilo je jasno: Prodajmo se. Za en evro.
