Tiskane izdaje
Ko se je slovenski zunanji minister Karl Erjavec julija srečal s hrvaško kolegico Vesno Pusić v Dubrovniku, kjer sta se dogovorila o imenovanju strokovnjakov, ki bosta poiskala rešitve za že dve desetletji nerešeno problematiko deviznih hranilnih vlog varčevalcev Ljubljanske banke, je bilo očitno, da si želita na srečanju na Bledu ugotoviti napredek.
Vendar rešitve še ni. Tudi finančna strokovnjaka, France Arhar in Zdravko Rogić, sta še daleč od nje.
Tako Slovenija kot Hrvaška hočeta najti izhod iz dolgotrajnega pat položaja. Iz številnih uradnih izjav je mogoče razbrati, da bo do obojestransko sprejemljivega kompromisa še zelo dolga pot, še posebno če bo katera od vpletenih strani trmasto vztrajala pri prepričevanju lastne javnosti, tudi s podatki, ki ne veljajo v celoti. Očitna primera sta dve leti staro pismo baselske banke za finančne poravnave, označeno s številko 8102824, ki ga na Hrvaškem neradi precizno povzemajo, in domnevni pritiski Bruslja na Slovenijo, češ naj neha izsiljevati Hrvaško glede ratifikacije hrvaške pogodbe z EU in njenim povezovanjem z vprašanjem Ljubljanske banke, na kar uradni Zagreb rad opozarja svojo javnost.
Hrvaška ima politične in gospodarske težave. Zaveda se tudi, da je že plačala obresti političnemu trmoglavljenju glede arbitražnega sporazuma. Nov kompromis s Slovenijo bi prav zaradi tega zanjo utegnil pomeniti poraz, ki bi položaj domačih politikov na lestvicah priljubljenosti še poslabšal. Navsezadnje bi tudi približno 800 milijonov evrov, toliko je domnevnih terjatev, zelo prav prišlo izpraznjenemu hrvaškemu proračunu; iskanje grešnega kozla zunaj lastnih meja pa je v takih razmerah vedno dobrodošlo.
Vendar ostaja tudi druga plat, in sicer terjatve Ljubljanske banke do hrvaških podjetij. Za kar dobro milijardo evrov jih je. A tudi o tem na Hrvaškem ne govorijo zelo radi. Če sploh!
