Tiskane izdaje
Grškega filozofa in matematika Pitagoro (znan je Pitagorov izrek) so vprašali, kakšna je razlika med moškim, žensko in zlatom. »Zlato se preizkuša z ognjem, ženska z zlatom in moški z žensko.«
V sistemu, režimu, ki se imenuje Slovenija, ni prav nič več zanesljivega: ne ogenj, ne zlato, ne moški ali ženska. Politični sistem se je namreč tako spridil, da bi se zgražali celo nekdanji Grki, ki so osmišljali demokracijo. Mimogrede: demokracija kot evropska pridobitev je še vedno grška, Platonova zgodovinska pridobitev, ne pa neke Angele Merkel. Skratka, Slovenija je izgubila vsa merila, s katerimi se je dalo osmišljati moškega, žensko in zlato.
Zdi se, da se je politični sistem popolnoma podrl, kaj podrl, čisto spridil se je! Profesor Bučar nam na televiziji dopoveduje, da smo demokratične težnje tako rekoč z buldožerjem vrinili v nekdanje miselne in politične okvire - kar je popoln non sense. Namreč: prav ta nedemokratični okvir, v katerega naj bi se bili kot vojščaki, prebijajoči grajska vrata, je hipoma popustil. Zveza komunistov se je predala. In zdaj, po dvajsetih letih, bomo še vedno iskali krivce za sedanji položaj?
JJ in njegovi se bodo morali počasi sprijazniti, da ni vsega kriva Preteklost, ampak da so v tej zgodbi tudi sami - že dve desetletji na prejšnjo »podlago«. Jih dvajset let(!)nikjer ni bilo, samo v kakšnih oddaljenih gulagih in Jančarjevih samočitalnicah? Oh, preveč vemo, kako je potekala slovenska »zgodovina« minulih desetletjih, da si ne bi mogli kaj in se iz nje celo norčevali. Nekateri pa tega seveda niso sposobni. Samoironija je prihranjena za pametnejše.
France Bučar nam dopoveduje, da smo njegove imenitne zamisli stlačili v nekakšen podalpski hlevček - v čemer je gotovo vsaj za ščepec resnice. Toda tudi Kardelj si je prizadeval v to Čudežno deželo Alice vtlačiti čudne in eksotične misli, potem pa se je vse izteklo, kot se pač je. Jugoslavija je razpadla, Slovenija morda tudi - odvisno od aktualnih voditeljev. V Slovenijo ta hip v Evropi ni prav nobenega zaupanja, kar je podatek, ki govori zase.
A kaj to pomeni - če se vrnemo k dobremu staremu Heglu - da dejstva ne pomenijo nič; če se dejstva ne ujemajo s teorijo, tem slabše za dejstva! In dejstva v sedanji slovenski politiki ne pomenijo skoraj nič. Vsega je krivo ljudstvo, ki je preveč požrtno, vsega je kriva opozicija, ki se upira oblasti, da bi bila neomejena v svojem vladanju ... Pravzaprav je zanimivo, kako se sleherna oblast hitro zasmili sama sebi, češ, ne razumejo nas, polena nam mečejo.
Oblast je čudno stanje človeka oz. skupine ljudi in ne razumem psihiatrov, da se s tem niso začeli podrobneje ukvarjati. Oblast na Slovenskem pa je seveda še posebna Cankarjanska zgodba.
Ta predolg uvod je seveda namenjen sedanjima notranjemu ministru in šefu državnega zbora, ki napenjata mišice okoli tega, kam je med njima izginilo nekaj deset (sindikalnih) podpisov za referendum o t. i. slabi banki. Ko sem bil prvič v ZDA, so odstavljali prijatelja Nixona, ker sta s tajnico zamočila nekaj magnetofonskih posnetkov o zadevi Watergate. Saj veste, neka drobna zadeva, ki bi jo naš JJ sproti pospravil v predal, toda v Ameriki se je končalo drugače - z odstavitvijo predsednika. Impeachment! Celo tako zadirčna in puritanska dežela je sposobna »umakniti« predsednika, ki v tistih krajih res nekaj velja. Pri nas pa ...?
Američani so torej odstavili predsednika, mi pa pomišljamo, ali sta predsednik državnega zbora in notranji minister tako močno zaščiteni vrsti, da se ju ne bi smelo niti splašiti. Tu je sta slovenski pravni sistem in koncept demokracije zašla v slepo ulico: nenadoma smo se znašli v položaju, ko predsednik parlamenta in notranji minister tako rekoč preiskujeta sama sebe in drug drugega, kar meji že na raven Molierovih komedij. Če se bo Slovenija kdaj zresnila, se ji mora posvetiti, da je to ena najhujših institucionalnih kriz doslej. Če se smo imeli vselej zunanje sovražnike, smo zdaj pred krutim dejstvom, da ne vemo več, kako sami s seboj. Ali laže parlament ali laže notranje ministrstvo? Ali si lažemo vsi skupaj?
Je institucionalni sistem, ki naj bi ga za sedanje potrebe vzpostavil France Bučar, kompatibilen s Cankarjem, Korošcem, Kardeljem - in s prihodnostjo?
Poanta: Pitagora je iznašel vsaj tako imenovani Pitagorov izrek. Vsota kvadratov ob katetah je enaka vsoti kvadrata ob hipotenuzi. Zanimivo je, da bi to pri nas utegnilo biti čisto nasprotno. Grki so v težavah, vendar so imeli nekdaj vsaj Pitagore in podobne frajerje, ki so jih ponesli v svet. Sokratu, na primer, je bilo pod čast, da bi na glavi nosil kuhan fižol ali za seboj vlekel posušeno ribo. Kdaj bosta naša ekonomska in siceršnja znanost dosegli to raven?
