Plačilo za škandal?

Televizijske kamere so že pred leti postavile standarde ritualov srečanj med državniki. Čeprav utegnejo voditelji držav tudi med vljudnostnimi obiski doreči kaj vsebinsko pomembnega, je najpomembnejši cilj tovrstnih srečanj tisti trenutek, ko nasmejane obraze in tople stiske rok zabeležijo kamere in fotoaparati. Zato so vsa takšna srečanja, prijateljska, uradna, delovna ali kakorkoli jih že kdo poimenuje, po definiciji uspešna. Takšen bo brez dvoma tudi današnji pogovor slovenskega premiera Boruta Pahorja z ameriškim podpredsednikom Josephom Bidnom, ki se jima bo za nekaj minut in priložnostni posnetek pridružil tudi politična ikona ameriške pop kulture Barack Obama.

Druge, zakulisne »standarde«, ki spremljajo takšna srečanja, so pred kratkim razkrile tajne ameriške diplomatske depeše, do katerih se je dokopal spletni portal Wikileaks. Te so pokazale, da ameriška zunanja politika deluje na podobnih tržnih načelih kakor njihova notranjepolitična dogajanja. Tako kot imajo tisti Američani, ki so več prispevali za predsedniško kampanjo, večji dostop do lika in uslug prvega moža v državi, tako lahko tudi voditelji tistih držav, ki so pripravljene bolj zadovoljiti ameriške interese, pričakujejo lepši, daljši in razkošnejši sprejem pri poglavarju Bele hiše.

V Sloveniji so razburjenje povzročili tajni dokumenti, ki so najprej razkrili ameriške želje, da bi njena mala severnoatlantska zaveznica s severozahoda Balkana v zameno za srečanje njenega premiera s šefom Bele hiše sprejela vsaj enega od tistih revežev, ki že skoraj deset let brez vsakih pravic in sodnih postopkov ždijo v koncentracijskem taborišču v kubanskem zalivu Guantanamo. Prvi odzivi so bili polni zgražanja nad izsiljevanjem velikega brata, toda potem so se pojavili še drugi tajni papirji, ki so pokazali, kako so »washingtonski kočijaži« na sončni strani Alp sami pripravljeni storiti marsikaj, da bi se znašli na skupnem televizijskem ali fotografskem posnetku z Obamo.

Tajne depeše so razkrile, da se takšnih poniževalnih iger odnosov z javnostmi ne gredo le tako majhni, kakor je Slovenija, saj so se v prestižni igri, kdo bo od Obame (ali njegovega predhodnika) dobil več minut, pomerili tudi voditelji najmočnejših evropskih držav. Zato je bila Wikileaksova objava koristna. Pahor svojih nekaj minut slave ni dobil zato, ker bi se po Prekmurju v kratkem sprehajali kakšni kitajski Ujguri, temveč kot plačilo za to, ker ga je ameriško neodgovorno ravnanje z zaupnimi dokumenti spravilo v hudo zadrego.