Tiskane izdaje
Velikopoteznost in decentralizacija sta karakteristiki, ki ju pri nas zelo pogrešamo, vse prevečkrat se zadovoljimo s povprečnostjo in omlednostjo, večina dogajanja pa je skoncentrirana v Ljubljani. Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju na prvi pogled presega obe pomanjkljivosti. Če nekoliko pretiravam, bi morda lahko potegnili vzporednice z najbolj megalomanskimi in odbitimi domislicami v zgodovini, denimo z gradnjo gigantskega Teatra Amazonas sredi brazilske džungle.
No, primerjava gotovo ni najbolj utemeljena, Manaus si je to lahko (za kratek čas) privoščil zaradi astronomskih zaslužkov s kavčukom, Vitanje pa je popolnoma druga zgodba. Za kraj je seveda objekt predimenzioniran, v slovenskem, sploh pa evropskem in globalnem merilu pa je kljub atraktivnosti arhitekture skoraj neopazen. Podobno velja za Hermana Potočnika Noordunga, nihče mu ne odreka pionirskih zaslug na področju raketne tehnologije, vendar je težko na njegovem imenu zgraditi veliko mitologijo, ki bi bila mednarodni magnet.
Dragan Živadinov je na tem področju sicer naredil, kar je lahko (in še več), prav tako pri uveljavljanju svojih zamisli uporablja posebne prijeme. Je zelo sugestiven in prepričljiv (so)govornik, po potrebi pa po zraku letijo tudi mize in stoli, kar se je zgodilo, denimo, po zavrnitvi njegovega opernega projekta Zvezdno mesto na EPK in, kot slišimo, menda tudi pred kratkim na ministrstvu za kulturo v zvezi z zapletom Ksevt. Miha Turšič si je izbral drugačen pristop, in čeprav ni nobenega razloga, da bi dvomili o njegovi iskrenosti in odločenosti, da do izpolnitve zahtev vztraja pri gladovni stavki, se tudi takšna poteza zdi pretirana.
Izvirni greh je že sama postavitev centra Ksevt brez jasne strategije in programa ter seveda sistemskih virov financiranja. Z nekaj simpoziji in razstavnimi projekti na leto in velikodušno iz žepa davkoplačevalcev plačanimi gosti iz tujine pač ni mogoče upravičiti vzdrževanja takšne infrastrukture. Vsi vemo, da je birokracije v kulturi preveč, vendar tudi urejeno knjigovodstvo ne more biti zgolj kaprica, ki se je mora večina držati, nekateri pa pač ne, ker imajo bolj vzvišene, sofisticirane oziroma planetarne zamisli. Ali pa ker jih imajo nekateri radi, spet drugi pa se jih bojijo.
Edina rešitev se zdi celovita reorganizacija Ksevta, in to ne zaradi kakršnih koli pritiskov, temveč kot racionalna in premišljena izbira. Če vlada z ustanovitvijo Slovenske vesoljske agencije misli resno, naj naredi tudi konkretne korake. To pomeni polnopravno članstvo Slovenije v Evropski vesoljski agenciji (ESA) ter prenos večine aktivnosti in preselitev vsaj nekaterih od okoli dva ducata institucij in podjetij, ki delujejo na tem področju, iz Ljubljane v Vitanje, pa četudi bi se marsikomu zdelo odveč živeti ali vsaj redno službovati v provinci. To velja tudi za sedanjo ekipo Ksevta. Če že tako odločno zagovarjajo upravičenost naložbe v Vitanju, naj bo to njihov domicil, ne pa zgolj občasna postaja. Kar zadeva ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar, pa je tako in tako jasno, da nikoli sploh ne bi smela prevzeti te funkcije. Zaplet s Ksevtom se zdi ob vseh njenih spodrsljajih eden manjših grehov.
