Tiskane izdaje
Ponarodeli Avsenikov napev o Planici, sneženi kraljici, že desetletja opozarja na veličino mogočne letalne naprave v dolini pod Poncami. Ta viža je praviloma naznanila, da smo bili priča izjemnemu poletu, športnemu dosežku na robu človeških zmogljivosti – tako kot je Planica narekovala ritem razvoja smučarskih poletov, tako se je dvigovala meja za predvajanje »himne«.
V zadnjih dveh desetletjih so srca navzočih najbolj vztrepetala, ko so najdrznejši kot prvi premagovali magično mejo 200 metrov, malo manj, ko so se Avseniki oglašali le še pri pristankih onkraj 215 metrov. Ti pač niso bili več le planiška posebnost. To, da je Vikersund z močnejšo finančno in posledično tudi tehnološko ter športno-politično podporo prevzel letalni primat, je bilo morda neizogibno, vsekakor pa bi se bilo treba izogibati avtogolom, kakršnega si slovenski zimskošportni ponos zabija z (vsaj) enoletno prekinitvijo letalne tradicije. O krivcih, zakaj so se obnovitvena dela na letalnici začela prepozno, ne bomo razpredali – ve se, kdo vodi projekt gradnje nordijskega centra in je zanj odgovoren.
Pričakovati je, da se prenova letalnice bratov Gorišek vendarle ne bo sprevrgla v desetletno sago, kakršno smo spremljali ob »oživljanju« ruševin stare Bloudkove velikanke. Nad njenim novim hrbtiščem bodo v Planici za prihajajočo zimo reševali načeti ugled. Morda se bodo poskušali zgledovati po prirediteljih EP v košarki. Številne peripetije in ad hoc rešitve so vzbujale resno skrb o izvedbi turnirja, pripravili pa so spektakel, ki se ga bomo vsi radi spominjali. Njihov glavni adut so bili Goran Dragić in soigralci, ki so na mah osvojili slovenska srca. V dobro Planice pa bog ne daj, da bi bila ob koncu olimpijske zime Robert Kranjec in letalna druščina v tako slabi formi, kot so njeni prenovitelji. Potem bomo imeli namesto praznika pod Poncami le še eno tekmo svetovnega pokala, kakršno že lep čas prirejajo le streljaj daleč, na podkorenski strmini.
