Plastificirani svet

V 110 letih od izuma plastike je človeštvu uspelo ta material iz nafte spraviti v zrak, tla in vodo. Del težave so tudi plastične vrečke, ki so sicer skoraj nepogrešljiv in zelo uporaben izdelek. Če uporaba ne bi trajala le 20 minut in vrečke ne bi končale v sežigu ali, še huje, v naravi.

Zahteve po gospodarski rasti so skrajšale uporabo velike večine izdelkov, tudi iz plastike, ki v naravi razpada štiristo let. Britvice, vrečke, plastenke, lončki, kreme za piling, vse to so izdelki za le enkratno uporabo, ki pa bi jih bilo mogoče po uporabi predelovati v nove v neskončnost. To bi bil idealen sistem, štiri odstotke nafte bi samo enkrat predelali v plastiko, potem bi jo le reciklirali.

To bi bilo precej učinkovitejše kot preprosto kurjenje nafte v avtomobilih ali plastike v sežigalnicah in tudi prijaznejše do okolja kot proizvodnja biorazgradljivih vrečk iz koruze. A sistem ne deluje, plastiko so našli v prebavilih vseh severnih ptic, plastika je v rekah in morjih, kot prah v zraku in tudi tla smo uspešno napolnili z različnimi nevarnimi snovmi. Kitajska prepoved uvoza odpadkov je dodatno razkrila neučinkovitost Evrope, ki se zdaj že dodatno polni z odpadno plastiko vseh vrst.

Slovenija ima proizvodnjo in tudi predelavo, a obojega premalo. Za prilagoditev zmogljivostim predelovalcev bi bilo zato smiselno obvezno zaračunavanje nosilnih vrečk. Izkušnje iz tujine namreč kažejo, da to zelo zmanjša rabo vrečk. Trgovci pa bi izkupiček lahko nakazali naravovarstvenim organizacijam, ki bi v zameno sporočale, ali se je obremenjevanje narave povečalo ali zmanjšalo. Vrečke za živila bi lahko bile obvezno biorazgradljive, tako bi končale na kompostu ali v drugi predelavi skupaj z ostanki hrane. Kljub vsemu bo Slovenija čakala z ukrepi, saj Bruselj letos od članic ne zahteva nič radikalnega, le poročanje. Mogoče bomo pa spet vzorni, seveda le z delnimi podatki.