Plin ostaja ob strani

Interesi velikih za obvladovanje fosilnih energentov so podlaga za največje konflikte.

Objavljeno
16. december 2015 18.36
Slovenija, Ljubljana, 02.11.2010. Borut TAVCAR, novinar casnika Delo. Foto: Uros HOCEVAR/Delo
Borut Tavčar
Borut Tavčar
Poraba zemeljskega plina pada, trgovci z njim ne vedo, kaj prinaša prihodnost, premog še vedno zmaguje z nižjimi stroški pri proizvodnji elektrike in toplote, priprta pa so vrata pri prometu. Po Parizu so trendi jasni, fosilna goriva morajo iz uporabe, čim prej, tem bolje. Prednosti zemeljskega plina sicer je nekaj, vprašanje pa je, ali je to zares tisto, kar svet potrebuje.

Kriza s prekinitvijo dobave ruskega plina čez Ukrajino pred leti je v spominu še komaj živa. Pozna se le v politiki Evropske unije, ki predvideva gradnjo novih povezav in oblikovanje enotnega trga. Uporaba plina je namreč precej elegantna v primerjavi z drugimi energenti, tudi kurilnim oljem, poleg tega ne izpušča toliko delcev kot drva. Nove tehnologije omogočajo souporabo plina, sončnih elektrarn ali kolektorjev in toplotnih črpalk, tudi bloki lahko postanejo proizvajalci elektrike in toplote, novi kondenzacijski kotli pa imajo velike izkoristke. Podobno je v prometu, kjer je zemeljski plin po emisijah bistveno boljša izbira kot nafta.

Vendar v proizvodnji elektrike in zlasti toplote zemeljski plin izrinjajo subvencionirani obnovljivi viri, kot so sončne, vetrne elektrarne in geotermalni sistemi. V prometu smer še ni popolnoma jasna, lahko bodo zmagali električni avtomobili ali pa pogoni na gorivne celice oziroma vodik. Glavni vir vodika je sicer zemeljski plin, vanj bi se dalo tudi shranjevati vodik, proizveden iz elektrike. Ravno iz tega pa lahko sledi še nova oblika proizvodnje metana, zanj bi porabljali vodik in ogljikov dioksid, pri čemer bi v zrak izpuščali kisik.

O možnostih uporabe bioplina oziroma metana, proizvedenega na trajnostni način, se trgovci s plinom v Ljubljani niso pogovarjali, čeprav je dolgoročno to edina možnost za uporabo vse plinske infrastrukture. Vir so organski odpadki, tudi gnoj. Med trajnostne vire plina bosta sodili tudi proizvodnja iz vodika in ogljikovega dioksida ter pretvorba lesa v plin.

Promocija sedanjih praks ni primerna. Zemeljski plin je res bolj čista podpora obnovljivim virom energije od premoga, vendar je uporabljen kot politično sredstvo in zato manj zanesljiv, kljub vsem novim povezavam. Če so novi viri ob tem povezani s praksami pridobivanja, ki so do okolja neprijazne, kar se na veliko dogaja v ZDA, ravno tako ni dobro. Obnovljivi viri energije so edina pot iz sveta, ki ga urejajo interesi velikih za obvladovanje energentov, od nafte do plina. Ti so podlaga za največje konflikte sodobnosti.

Zemeljski plin je tako srednjeročno dopolnilno gorivo, ki lahko pomaga pri znižanju emisij gospodinjstev, prometa in energetike ter pri izboljšanju učinkovitosti. Slovenija ima odprt trg, trgovci so že razpršili svoje dejavnosti in storitve, podobno kot drugje v Evropi. Cene plina so kljub temu višje, tudi zato, ker je Slovenija daleč od trgovalnih vozlišč in velikih tranzitnih poti. Srednjeročno je rešitev terminal za utekočinjen plin, dolgoročno pa domača proizvodnja plina na trajnostni način. Metan in metanol bi namreč lahko zamenjala vsa goriva v uporabi, od nafte do drv in premoga.