Tiskane izdaje
Vojne so črno-bele, a vedno s številnimi odtenki sivine. Tako je tudi z zadnjo, plinsko cenovno vojno. Strateško brezhibno skeniranje trga, mobilizacija mogočnih zaveznikov, ki jim seveda tudi gre za povečanje posla v še eno državo z dobrimi infrastrukturnimi povezavami, dobre reference s trga z elektriko, samozavesten nastop, zaradi nenehnega draženja plina razjarjeni porabniki - in bliskovit preboj vseh front je tu. Do tu je evropski rekord v številu prestopov porabnikov zemeljskega plina h Gen-I bleščeče bel. Uporabniki so zadovoljni in tako bo tudi ostalo, saj bo za - po porabi plina majhno - Slovenijo na odprtem trgu vedno dovolj cenejšega energenta.
Sivina je drugje. Vsi dobavitelji plina se ne bodo mogli prilagoditi »za Evropo normalnim razmeram«, ker imajo pogodbe z Geoplinom, ta pa večino plina dobiva po dolgoročni pogodbi od ruskega velikana Gazproma. Ta plin je dražji, njegova cena pa je vezana na gibanje cen nafte. In tase viša. Nič ne pomagajo argumenti, da dolgoročne pogodbe zagotavljajo varno in fleksibilno preskrbo in da so mrzlega februarja vsi evropski distributerji plina trkali na Gazpromova vrata za dodatne pošiljke plina po kakršni koli ceni. Slovenska poraba je majhna, plina je na trgu dovolj, edini argument je zdaj 20 ali 30 odstotkov nižja cena.
Nič od tega ne bi bilo mogoče, če včasih enotni Geoplin (ob bajnih dobičkih) ne bi gradil še plinovodov. Slovenija ne bi bila povezana z Avstrijo, eno večjih evropskih plinskih vozlišč, Italijo, eno največjih porabnic plina, ter Hrvaško, ki ima tudi skladišče. Gazprom pa ne bi bil tako naklonjen Sloveniji, da bi jo izbral za organizacijo evropskega poslovnega kongresa ali jo umestil na traso plinovodne avtoceste Južni tok, ki bo, glede na razvoj razmer, le cev za tranzit plina v Italijo. Ta je pač prevelika porabnica, da bi lahko plin kupovala le na odprtem trgu.
Zdaj Geoplinu, ki še dobavlja plin vsem distributerjem v Sloveniji, razen seveda Gen-I (ki je sicer čisto prvi plin menda kupil kar pri Petrolu), precej trda prede. Podobno kot nekaterim drugim evropskim podjetjem, ki zdaj hočejo doseči nižje cene pri Gazpromu. Ta se ne da, cen plina ne bo odvezal od cen nafte, znižanje cene pa je morda mogoče doseči, a le za kakih deset odstotkov. Ko bo krize konec, tudi teh popustov ne bo več. Dotlej bo država, ki je neposredno in posredno lastnica tako rekoč vseh dobaviteljev plina, od porabnikov pač zaslužila manj. Bo to prenesla? Verjetno ne, bo raje povišala davke na plin.
Sivina je seveda tudi globlja. Še cenejši plin od zdaj najugodnejše ponudbe bi, vsaj po napovedih, lahko dobili, če bi dovolili postaviti plinski terminal v Kopru. Potem ne bi bili več vezani na še vedno razmeroma majhno nemško borzo. Celo več, če ne bi vsega utekočinjenega plina uplinjali, bi ga lahko razvozili po bencinskih črpalkah, kjer bi v nekaj letih zamenjal naftne derivate. Tu se skriva še precej večji prihranek za več ljudi, saj smo država, v kateri ima vsak drugi državljan avto, ta pa pomeni dobrih 13 odstotkov stroškov gospodinjstva. Na zemeljski plin se ne ogreva toliko ljudi, kot jih uporablja avtomobile, avtobuse, tovornjake in ladje.
Vse se pač začne in konča pri državi, ki je lastnica celotne energetike v Sloveniji.
