Tiskane izdaje
Promet na slovenskih cestah, posebno štiripasovnicah, se je povečeval hitreje, kot je bilo pričakovano. Ob popolni motorizaciji in najbolj prehodnem geografskem položaju v vsej Evropi to ni presenetljivo. Ceste je treba vzdrževati. Stroški so najnižji, če se to stori po dveh desetletjih. Ob gradnji štiripasovnic, katerih neto cena je bila, kljub drugačnemu ljudskemu izročilu, pod primerljivimi evropskimi, se ni pozabilo samo na tire, ampak tudi na državne ceste. Kljub letos večji količini denarja v malhi za njihovo obnovo bo do normalizacije minilo najmanj desetletje.
Da se kaj podobnega ne bi zgodilo z avtocestami in hitrimi cestami, jih je treba vsaj obnavljati, če že za širitve ni denarja. Ob zaporah in zožitvah je potrebna strpnost voznikov. Četrtkova nesreča na Ljubljanskem barju se je zgodila zaradi neprilagojene hitrosti.
Kdo pa po slovenskih cestah sploh vozi po omejitvah? Še tovornjakarji se dobesedno prilepijo na voznika, ki upošteva predpisane omejitve. Res pa so – skladno s strokovnimi spoznanji in zakonskimi predpisi – v očeh voznikov ponavadi prestroge. Res je tudi, da bi se Dars kdaj lahko odzval drugače in bi, na primer, fizično opozorilo na zastoj lahko postavil pred izvoz, ne pa tik za njim.
O nekajkilometrskih zastojih ob konicah in zaradi del na cestah poročajo v vsej Evropi. Marsikdaj tudi osempasovnice niso dovolj. Racionalna rešitev je krepitev javnega prometa. Ki je bil pri nas v četrt stoletja tako oskubljen in degradiran, da so ljudje nanj – prosto po celjskem županu – preprosto pozabili. In ga bo tudi brez sodobnih in vsaj malo hitrejših vlakov, brez korektnih voznih redov, v mestih pa brez posebnih voznih pasov za avtobuse, saj na tramvaje očitno zaman upamo, in to čeprav je Ljubljana vse pogosteje, tako kot v četrtek, povsem blokirana, težko oživiti.
