Po zakonu

Po koncu glavne obravnave pred sodbo v zadevi Patria je na stopnicah pred sodiščem padla takšna sodba: od dne, ko se je zgodila Patria, ko je bil objavljen finski konstrukt pod imenom Resnica o Patrii, se je slovenski javni dolg povečal z osem milijard evrov na 20 milijard. Vsi zaradi tega v tej državi živimo slabše.

Izrekel jo je obdolženi Janez Janša. Zvečer je pravnik Miro Cerar na nacionalni TV povedal tole: Mislim, da sodnica ve, kaj je treba narediti – soditi po zakonu.

Želja vsake malopridne politike je, da ob rednih postopkih pravne države ustvari splošno ozračje izrednega stanja, kaosa in državljanske ogroženosti. Modrost odgovorne politike je, da se podredi redu in ustavnosti države, ki jo predstavlja, in ne glede na lastno nelagodje pri ljudeh utrjuje zaupanje v delovanje in korektnost njenih institucij. Pomembno je, da državljani verjamejo, da se (čeprav čisto) na koncu postopkov, ki jih začne država, izkaže pravica, ki jo vodi načelo zakonitosti.

Po več kakor dvajsetih letih samostojne države in zelo razburkani, tu in tam tudi kontroverzni tranziciji, bi to moral biti standard politične kulture, o katerem se ne bi smelo več dvomiti. Dvom o pravosodju pa je vseeno vgrajen v javno mnenje ves čas trajanja nove države in marsikdo sumi, da je bil tak ves čas tranzicije tudi interes številnih najpomembnejših političnih akterjev. Tudi to je »slovenski javni dolg«. Tudi zaradi tega – če njemu nevšečno parafraziramo Janšo – vsi živimo slabše.

Ko to pišemo, ne vemo, kakšno sodbo bo prinesla sodnica Barbara Klajnšek. Najbrž pa je res, kar je povedal Miro Cerar, namreč, da ta sodnica lahko ve, kakšni bodo v vsakem primeru odzivi po izreku sodbe v tako eksplozivni zadevi, katere glavni nosilec (Janša) se po slovenski državi sprehaja s Kajnovim znamenjem večnega političnega blagoslova ter večnega in neizbrisljivega orožarskega prekletstva hkrati.

Ko sta sodnik in tožilec zavezana zakonitosti, politični podporniki ali nasprotniki pa priučenemu rokovnjaštvu in neusmiljeni diskvalifikaciji, je opravljanje poklica zanju zelo težko. Nobena, še najmanj pa tako nizka plača, kakršne jima država namenja, ni vredna teh poniževanj. Ostane le profesionalna integriteta in osebno zadoščenje, da je nekdo storil to, kar je prav.

V tem je pravzaprav digniteta sodstva, ki so jo na ravni povprečja ljudje pogrešili v času tranzicije in pred njo. Če bi strokovna in laična javnost dobila vtis, da se je sodnica uklonila pritisku ulice, bi obveljalo to, kar ji rokovnjaška ulica očita že vnaprej. Ena tožilka se je iz postopka umaknila že na prvem udaru diskvalifikacij, ki jih je organizirala SDS. Njen argument je bil razumljiv: država, ki ne more zaščititi svoje tožilke pred takimi napadi, je ni vredna.

Toda prav takšen je namen malopridne politike in prav takšna je logika javnega dolga, ki se je povečeval z osem milijard evrov na dvajset. Je to pravzaprav poluradno pojasnilo, zakaj je država morala zdrsniti na rob propada? Je bila talec desnice in levice v političnem spopadu za proračunski plen? Sodna veja oblasti si vloge talca ne more dovoliti.