Po zgled k partizanom

Potem ko slovenska vlada zaradi varčevanja, kakor je pojasnila, ni pripravila proslave od dnevu upora proti okupatorju, so stvari vzeli v roke borci in s prostovoljci izpeljali program. Na Kongresnem trgu v Ljubljani se je zbralo nepričakovano veliko ljudi iz vse Slovenije, kakih deset tisoč, in navzoči politiki – samo levi – so poželi navdušene aplavze, ki se bodo na volitvah najbrž pretvorili v glasove. Odsotni pozicijski politiki so priložnost zapravili, a se jim v letošnjem letu ponujata dve novi – proslavi za dan državnosti ter za dan samostojnosti in enotnosti.

Vlada se tema ni odpovedala, a ker varčuje, je koordinacijski odbor za državne proslave z razpisom povabil kulturne ustvarjalce k prostovoljnemu sodelovanju. Zgledoval se je očitno pri partizanih. Kulturniki so za krepitev domoljubja brezplačno nastopali na partizanskih mitingih med vojno vihro in na podlagi teh izkušenj so borci letošnjega 27. aprila zlahka organizirali proslavo. Ker državni odbor za proslave nima borčevskih izkušenj, je pri njih našel le navdih, nato pa se je zatekel k razvpitemu vladnemu varčevalnemu programu. Javno je povabil umetnike, naj nastopijo brezplačno. Scenaristom, scenografom, kostumografom, glasbenikom, recitatorjem, voditeljem, režiserjem bo to »posebna čast, izziv in svojevrstna promocija«, je zapisano v vabilu.

Da intelektualno in umetniško delo ni pravo delo, je vlada že večkrat dala vedeti, je pa pri izražanju tega stališča čedalje bolj eksplicitna. Krona cinizma pa je, da kulturnikom najprej vzame možnost zaslužka s tem, ko javnim ustanovam prepove sklepanje pogodb z njimi, češ da naj se dokažejo na trgu, nato pa te iste kulturnike nagovori, naj za državo delajo brezplačno. Država pa bi seveda plačala vse druge, ki sodelujejo pri pripravi proslave – električarje, varnostnike, fizične delavce –, čeprav pri proslavi stanejo ustvarjalci še najmanj, v povprečju le 15 odstotkov vseh stroškov.

V tem se vlada zgleduje po povojnem obdobju, ko so bili v imenu krepitve delavskega razreda edino merilo dela kilometri in tone, za resno delo pa je seveda štelo še vse tisto, kar je počela oblastna nomenklatura. Tudi aktualna nomenklatura meni, da opravlja resno delo, saj ne kaže nikakršnega namena, da bi se odpovedala denarju in se zadovoljila s »promocijo«, ki je je obilo deležna, in »izzivom«, kar vodenje države zagotovo je. Tudi ni razbrati, da se zaradi višjih ciljev odpovedujejo plačam v generalnem sekretariatu vlade, kjer naj bi se zbirale prijave zainteresiranih ustvarjalcev.

Ne gre samo za to, da poskuša vlada razvrednotiti intelektualne in ustvarjalne poklice s tem, ko jih spravlja na prostočasno, ljubiteljsko raven. Je tudi povsem brez empatije, saj ne pomisli, da se s temi poklici ljudje preživljajo. Kaj od razpisa in ljubiteljske proslave pričakuje vlada, je težko reči. Ker so zaželene vsebine z »regionalno pristnostjo in kulturnimi navadami ter običaji«, lahko pričakujemo prijave ljubiteljskih kulturnikov, ki bodo gotovo znali hitro in poceni ustvariti vladi všečno proslavo. Za izvoljene predstavnike ljudstva je tako znano, da jih od urbanih stvari še najbolj zanimajo brezplačna parkirišča v bližini vlade in parlamenta.