Pobeg do zmage

So dosegli, kar so, zaradi slovenske družbe ali kljub njej?

Objavljeno
20. februar 2011 21.22
Miha Hočevar, šport
Miha Hočevar, šport
Na košarkarski tekmi Uniona Olimpije 13.000 gledalcev, le nekaj duš manj na boksarskem dvoboju Dejana Zavca, 6000 ekstatičnih navijačev na sprejemu smučarske svetovne prvakinje Tine Maze. To je bilanca najbolj obiskanih prireditev v Sloveniji v zadnjem tednu, ki potrjuje tisto, o čemer smo na teh straneh prelili že veliko črnila – da šport, ki bo v kratkem poskrbel še za kakšno množično »zborovanje« (morda ob vrnitvi Petre Majdič s svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, gotovo pa ob marčnem gostovanju italijanske nogometne reprezentance v Stožicah), ta čas najbolj združuje. Da so velike zmage v svetovni konkurenci, kjer naj bi veljalo načelo enakih izhodišč in možnosti, antipod siceršnjemu stanju duha v »dolini šentflorjanski«, prepojeni s politikantstvom, špekulanti in korupcijo.

Slovenskemu življu in še posebno mladini se gotovo ni težko poistovetiti z Mazejevo, Zavcem, Majdičevo, Goranom Dragičem, Anžetom Kopitarjem, Milivojem Novakovičem … So dokaz, da ni vse črno, da so sinovi in hčere – največkrat v glavah – majhne Slovenije lahko veliki. Preden vase vsrkamo odmerek narodne samozavesti, pa si moramo naliti čistega vina pri tem, kako so se prebili na svetovni vrh. So dosegli, kar so, zaradi slovenske družbe ali kljub njej? Pri nas se brez dvoma skriva veliko človeškega potenciala, ki pa ga z redkimi izjemami vzgojimo le do določene ravni.

V deželi, kjer prave naveze in politične barve pomenijo več od sistematične »naravne« selekcije najboljših in posledično razvoja v pravo smer, drugače niti ne more biti. Kaj preostane najboljšim športnikom, kulturnikom, znanstvenikom, gospodarstvenikom? Pobeg do zmage, kot je uspel tistim, ki jih te dni najbolj častimo. Mazejevi z njeno italijansko ekipo A-Maze, Zavcu z boksarskim klubom iz Magdeburga, Majdičevi s slovaškim trenerjem in italijansko servisno službo … Njihovih zmag pod slovensko zastavo se bomo seveda še naprej veselili, evforiji pa se bo laže prepustiti, ko (če še kdaj) bodo naši največji šampioni s seboj nosili nedvomen pečat – narejeno v Sloveniji, konkurenčno v svetu.