Pod pokrovko

Na čigavi strani ostaja večja pogajalska moč, najbrž ni treba ugibati.

Objavljeno
17. avgust 2014 19.52
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Pridelati, prodati in zaslužiti je preprosta formula, ki poganja tudi kolesje vsakdanjega dogajanja v prehranski verigi od kmeta na začetku do trgovca, ki na koncu postavlja v živila predelane surovine na prodajne police pred kupca. V vse ostrejši konkurenci ponudnikov se ostrijo in izpopolnjujejo tudi napisana in nenapisana pravila ne le v tekmi za kupca, temveč tudi v tekmi za porazdelitev zaslužka.

Koliko je k temu v slovenskih razmerah pripomogel kodeks dobrih poslovnih praks v prehranski verigi, formalno ob vsem medijskem pompu podpisan med deležniki sicer že pred tremi leti, je bolj ko ne vprašanje za vedeževalce. Zato, ker odnosov med proizvajalci in trgovci, kot kažejo izkušnje, preprosto ni mogoče zapovedovati in jih ukalupljati. Vse je vendarle v dogovarjanju o niansah, ki zaznamujejo poslovni partnerski odnos, za katerega se navsezadnje dogovorita dobavitelj in prodajalec, oba prepričana o najboljšem izkupičku v danih razmerah. Na čigavi strani ostaja večja pogajalska moč, najbrž ni treba ugibati.

Tudi zato v krovni organizaciji slovenskih živilcev poudarjajo, da je uveljavljanje kodeksa v praksi dolgotrajen proces. Kaj pomaga, če zanj vedo predsedniki uprav, ko pa se za konkretne posle dogovarjajo in jih podpisujejo komercialisti oziroma nabavniki posameznih družb? Od njihovega znanja, moči in pogajalskih sposobnosti je tudi odvisno, kam na prodajno polico bo v določeni trgovini umeščen določen izdelek in kolikšen prostor mu bo namenjen.

Ob odločilni končni besedi kupca, ki čedalje bolj izbira ne le med izdelki, ampak že tudi med trgovinami ne glede na njihovo lastništvo, je zato še vedno najpomembneje prepričati s kakovostjo in ceno izdelka.