Bombardirajo jih Američani.
Bombardirajo jih Francozi.
Bombardirajo jih Britanci.
Bombardira jih Koalicija voljnih 2.0.
Bombardira jih režim Bašarja al Asada.
Napadajo jih Kurdi.
Napadajo jih »sponzorirane«
Napada jih iraška vladna vojska.
Napada jih iranska republikanska garda.
Napada jih Hezbolah.
Padalo naj bi, serijsko, po ciljih samooklicane Islamske države. Po naftni infrastrukturi, tovornjakih, poveljniških centrih, »odprtih enotah«.
A še zdaleč ni tako. Islamska država (Daeš) je že od svojega nastanka na pogorišču iraške državljanske vojne in sirske klavnice prav tako velika regionalna in globalna grožnja, kot ji je velika grožnja dovoljeno biti.
Obstoj – in širitev – IS sta ves čas ustrezala vsem vpletenim igralcem, ki so skrajno sunitsko milico, prvo paravojaško enoto, ki deluje kot korporacija, »izkoriščali« za uveljavitev svojih vojaških, varnostnih, političnih, strateških in tudi ekonomskih ciljev. Sirski režim je Islamsko državo pomagal soustvarjati z izpustitvijo številnih skrajnežev iz zaporov in »mobilizacijo« nekdanjih sirskih borcev, ki so se iz Iraka, kamor jih je pošiljal ravno režim, vrnili domov. Krepitev IS je zmlela preostale uporniške skupine ali pa jih demonizirala in s tem Asada, ljubljenca proslule akademske levice, izpostavila kot »manjše zlo«.
Islamska država, neposredni potomec ameriške okupacije Iraka in posledičnega kaosa v regiji, je bila dolgo časa posredna (pod)izvajalka ameriške, turške in katarske zunanje politike. Tu mirno lahko prištejemo še Veliko Britanijo, ob tem pa ne smemo pozabiti, kako izjemna trgovka z orožjem je Francija. Skrajna sunitska milica je hkrati neposredni odposlanec resnične Islamske države – Saudske Arabije, ki IS uporablja kot svojo vojsko v tako imenovani bližnjevzhodni hladni vojni, v kateri se za prevlado spopadata sunitski in šiitski blok (pod vodstvom Irana).
IS je bila za Rusijo, katere agenti so že od samega začetka navzoči v njenih vrstah, idealno darilo, ki je Moskvi skupaj z impotenco vseh preostalih ključnih mednarodnih igralcev omogočilo vrnitev na geostrateški zemljevid in razkazovanje svojih (steroidnih) mišic.
Če bi obstajala resnična politična volja, bi bilo Islamsko državo mogoče vojaško poraziti v nekaj dneh.
A le vojaško. Za vse drugo je prepozno. IS je namreč veliko bolj »moderna« in v duhu časa, kot si upamo priznati.