Podizvajalka

Ključno vprašanje: kako je mogoče, da je Islamska država, ki se hkrati bori na več frontah, z njo pa iz zraka »obračunava« tudi mednarodna vojaška koalicija, čedalje močnejša? Kako je mogoče, da je skrajna sunitska milica v razponu petih dni brez prave obrambe v celoti zasedla najprej strateško izjemno pomembno iraško mesto Ramadi, nato pa še Palmiro, sirski »puščavski biser«? Kako je mogoče, da IS nadzira že polovico sirskega ozemlja?

Preprost odgovor se ponuja sam od sebe – ker jih tisti, ki bi jih lahko vojaško porazili, nočejo poraziti. Ker jih tisti, ki bi jih lahko vojaško porazili, potrebujejo.

Islamska država ni velika vojaška sila. Njena vojaška prednost je razpršenost, izkušenost, solidna opremljenost, hitrost premikanja, jasna poveljniška struktura, in, predvsem, absolutna motivacija, katere jedro je odsotnost strahu pred smrtjo. Ali kot bi dejal eden izmed islamističnih borcev: »Mi imamo smrt vsaj tako radi kot vi življenje.«

Kljub temu da se poskuša ustvariti vtis, da je IS neustrašna vojska, ki ruši vse pred seboj, skrajna sunitska milica v zadnjem letu dni, ko je opravila svoj marš po Siriji in Iraku, dejansko ne izvaja velikih vojaških operacij. Edina velika akcija IS je bilo obleganje Kobanija na severu Sirije, kjer pa so – do zdaj – doživeli svoj največji poraz. Visokomotivirani in združeni kurdski borci so jih s pomočjo koalicijskega letalstva potolkli do tal.

IS je Mosul, drugo največje iraško mesto, pred slabim letom dni osvojila tako rekoč brez izstreljenega naboja. Njihovemu »blitzkriegu« po severnem Iraku se v prvi fazi – dokler islamisti niso posegli v srčiko kurdskih interesov – ni zoperstavil nihče. Nesposobna iraška vojska, ki je že dolgo le slabo vodena milica v rokah šiitskih sil, se je razbežala in za seboj pustila ogromne količine (ameriškega) orožja. Podobno kot so se iraške vladne sile razbežale (in razorožile) pred tednom dni, ko so borci IS vkorakali v Ramadi in s tem »zabetonirali« sunitsko državo znotraj Iraka, padle države, ki je danes razdeljena na sunitski, šiitski in kurdski del. V Iraku je vloga Islamske države popolnoma jasna: IS opravlja vlogo podizvajalcev vodilnih sunitskih držav in njihovih ključnih mednarodnih zaveznikov. Njihovo delo v Iraku se je »simbolno« končalo v petek, ko je v roke skrajnih islamistov padla tudi zadnja mejna postojanka na iraško-sirski meji. Ta ne obstaja več.

Vloga IS v Siriji je bolj kompleksna. Vzpon mednarodne zasedbe skrajnežev je s svojim brutalnim odzivom na upor proti režimu v Damasku omogočila – in jim pri tem tudi izdatno pomagala – oligarhija Bašarja al Asada, ki je dobesedno storila vse, kar je bilo v njeni moči, da je sirski konflikt »prevedla« v državljansko vojno med šiiti in suniti. Režim je skrajneže izkoristil za obračun z uporniškimi milicami, ki jim je IS – orodje Saudske Arabije, resnične Islamske države – ukradla kredibilnost in mednarodno podporo. Podobe shizofrenega odnosa Asada do IS je bilo v zadnjih dneh mogoče videti tudi v antični Palmiri, kjer so vladni bombniki položaje skrajnežev začeli obstreljevati šele po njegovem padcu. In umiku vodilnih vladnih častnikov iz mesta.

Naključij na bojiščih ni.