Podnebje ne čaka

»Imamo rešitve, to ni pita na nebu,« je v Parizu o nujnem sprejetju podnebnega sporazuma menil ameriški podpredsednik John F. Kerry, povedal tudi nekaj o sodelovanju, pri čemer se ZDA menda ne zavedajo le svoje odgovornosti za preteklo onesnaževanje, ampak tudi do prihodnosti. Ni edini, veliko državnikov je v teh dneh poudarilo, da se podnebni vrh v Parizu ne sme izroditi v neambiciozen sporazum, saj gre za življenje ali smrt.

Sporočila opazovalcev so nekoliko drugačna in mešana, ni jasno, zakaj politiki tako zapletajo in zakaj je sploh toliko negotovosti. Mogoče je terminator Arnold Schwarzenegger postavil vsem še najboljši miselni izziv. Ste v sobi z dvoje vrat, pravi, ena vodijo v zaprto sobo s prižganim avtom na dizel ali bencin, druga v sobo z električnim avtom. V izbrano sobo bi vas zaprli za pol ure. Katero boste izbrali? Skratka, jasno je, kam mora svet.

Američani, ki v Parizu javno pozivajo k zavezujočemu sporazumu, v pogajanjih po pričevanjih sodelujočih pravnim zavezam nasprotujejo. Doma bo namreč moral sporazum potrditi tudi Kongres, za kar pa ni veliko možnosti. To lahko, kot že večkrat do zdaj, potegne za sabo še katero državo. Podnebni vrh sicer po svetu spremlja dogajanje, ki je dober argument za tiste, ki zagovarjajo korenito zmanjšanje emisij, a hkrati zelo slaba novica za ljudi. Poplave v več delih Evrope, ko bi moral tla obtežiti sneg, nevzdržno onesnažen zrak v Pekingu, napovedi najhujšega El Niña v zgodovini, serije hudih suš na Bližnjem vzhodu in v Afriki, reke beguncev, vse to kaže, da so politiki z mencanjem pri sprejemanju svetovnega podnebnega sporazuma že povzročili hude negativne posledice podnebnih sprememb na ljudi.

Največji cinizem so dobrodelne zaveze najbogatejših Zemljanov. Le približno deset jih ima v lasti premoženje, ki bi v hipu odpravilo svetovno revščino in spodbudilo razvoj v najmanj razvitih državah. Zdaj spet ponujajo milijardo dolarjev, a to se je vedno do zdaj izkazalo le kot orodje za njihovo nadaljnje bogatenje. Tak sistem v reševanju človeštva ne pomaga.

Zelo simbolne so akcije domorodnih ljudstev, ki so, podobno kot človekove pravice, izginili iz osnutka Pariškega sporazuma. Domorodna ljudstva so najboljša obramba pred izsekavanjem gozdov in borci za zmanjšanje emisij, hkrati pa so najbolj preganjana, ker so ovira pri kovanju dobička od lesa in kmetijstva na območjih posekanih ali celo požganih gozdov.

Res, svet ima rešitve, to politikom ves čas vzklikajo tudi množice demonstrantov po svetu. Zmanjševanje emisij, obnovljivi viri energije, energijska učinkovitost, ohranjanje življenjske raznovrstnosti, sodelovanje, odprava revščine, tudi z opustitvijo vsakodnevnega mesnega obroka, vse to je priložnost za razvoj in kakovostnejše življenje. Pariški sporazum bo najbrž ožji, veljati pa bo začel šele leta 2020. Do takrat se bodo gotovo izpolnile še nekatere neprijetne napovedi znanstvenikov, na pot se bo odpravilo še več beguncev in sporazum bo očitno treba popraviti. Vmes pa se je treba na neprijetnosti pripraviti. Čas je, da to stori tudi Slovenija.