Podobe prihodnosti

»Priseljenci so Judje 21. stoletja,« mi je že pred tremi leti v Atenah dejal tedanji predsednik grške podružnice Zdravnikov sveta (Médecins du Monde) Nikitas Kanakis.

Na atenskem trgu Omonia je vladal pekel. Pripadniki neonacistične Zlate zore, ki je kmalu zatem postala tretja največja parlamentarna stranka, so skoraj vsak večer s palicami in kiji pretepali azijske in afriške priseljence. Pri tem so intenzivno sodelovali s policijo, ki nikoli ni skrivala svojega rasizma in ksenofobije. Pretepanju in številnim ubojem je sledila še uradna čistka: tedanje desničarske grške oblasti so s tihim privoljenjem Evropske unije »počistile« atenske ulice in v tako imenovane namestitvene centre, kjer so vladale strašljive razmere, zaprle 60.000 ljudi.

A obupani ljudje so – večina skozi Turčijo – še naprej prihajali v Grčijo, dolga leta ključno priseljensko vstopno točko v Trdnjavo Evropo, ki je z drugim dublinskim sporazumom, ki zahteva vrnitev ilegalnih priseljencev v državo vstopa v Evropsko unijo, torej že tako ekonomsko, politično in družbeno pošteno »načete« države evropskega juga, tako rekoč celotno breme priseljenske problematike naprtila Grčiji, Malti in Italiji.

To je bil tudi čas, ko so proti Evropi začeli množično bežati tudi begunci iz Sirije, največje človeške tragedije našega časa, ki so jo zakuhale tudi nekatere evropske države. A razen v Nemčiji in na Švedskem so vrata za sirske begunce ostala zaprta. Desettisočim ni preostalo drugega, kot da v begu za življenje proti Evropi krenejo čez Sredozemsko morje. Tam jih je čakala nova velika tragedija. Popolnoma enako velja za begunce in emigrante iz podsaharske Afrike in držav Afriškega roga, ki so se po strašljivi poti skozi Sahel znašli ujeti sredi libijske vojne in tamkajšnjega militantnega rasizma.

Tudi njih – trenutno v Libiji na pot proti Evropi čaka okoli 200.000 ljudi – je v boju za golo preživetje čakalo prečenje Sredozemlja, kjer iz meseca v mesec rastejo nova neoznačena množična grobišča, Bruselj pa razpravlja o kvotah in »na pomoč« kliče Nato.

Sočasno se po svetu dogaja vrsta popolnoma enakih zgodb s popolnoma enakimi vzroki. In žalostno podobnimi posledicami.

Neopisljivo trpljenje pripadnikov burmanske muslimanske manjšine Rohinga, ki jih tamkajšnja vojaška oblast in budistični menihi obravnavajo kot manjvredna bitja, je v odzivu indonezijskih, tajskih in malezijskih oblasti, ki jih, sestradanih in bolnih, po več tednih, preživetih na odprtem morju, niso hotele spustiti na svoje obale, dobilo nove dimenzije. A zločinsko vedenje oblasti v Džakarti, Bangkoku in Kuala Lumpurju je na las podobno vedenju Bruslja. Še korak naprej v popolnemu razčlovečenju beguncev in priseljencev so v zadnjih letih naredile oblasti v Avstraliji, ki so za uboge duše na tihomorskih otokih odprle nekakšna koncentracijska taborišča, v »reševanje« priseljenskega vprašanja pa vpletle tudi svojo vojsko.

A to ljudi, ki bolj množično kot kdaj prej v zgodovini človeštva bežijo za svoja življenja, ne bo ustavilo. Nasprotno. Posledice klimatskih razmer in negativnih učinkov globalizacije bodo iz dneva v dan udarjale z večjo silo, število konfliktov pa se bo vzporedno z rastjo prebivalstva in krčenjem naravnih virov, predvsem vode, samo še stopnjevalo.

To, kar danes vidimo – ali res vidimo? – v Sredozemlju in Andamanskem morju, so mile podobe prihodnosti.