Podzemna politika

Slovenski kulturni praznik bo letos zaznamovala Vseslovenska ljudska vstaja, kot se je uveljavilo ime za protivladne in protielitne demonstracije. Politični proces na nacionalni ravni, ki ga je sprožila mariborska vstaja proti Kanglerju, se razvija. Javno izražene politične zahteve se vse bolj jasno artikulirajo, tudi z javnimi tribunami kulturnikov in zaradi aktivacije univerz. Nezadovoljstvo ljudi nad razvojem demokracije in pravne države je dolgo tlelo, skrito pod družbeno tranzicijo, ki ji ni videti konca, zdaj pa se je zaradi oholosti vladajočih političnih struktur trdno zasidralo na trgih in ulicah po državi.

Uporu, ki je zahteva po temeljiti politični reformi, bo v petek nasproti stal sicer prav tako legitimen političen miting Zbora za republiko. Če je naloga zbora poskusiti vrniti nekaj politične legitimnosti Janezu Janši, so razlogi za upor precej globlji. Razkritja poročila Komisije za preprečevanje korupcije o Janševem in Jankovićevem sumljivem premoženju so namreč le vrh ledene gore nezadovoljstva, ki je privedlo v popolno frustracijo nad formalno politiko.

Številne civilnodružbene iniciative, ki nastajajo na ulici, so preprosto frustrirane zaradi nesposobne, korumpirane in brezidejne politične elite. Tam izrekajo nezaupnico izrojeni predstavniški demokraciji, ki je postala klientelna platforma za strankarsko kupčkanje. Hkrati so protesti pionirski poskusi drugačne politične participacije ter oblikovanja novih tehnik dialoga in demokratične prakse.

Vladajoča stranka, ki se z vse večjim cinizmom in agresivnostjo oklepa oblasti, bo skupaj s preostalimi strankami prej ali slej morala razumeti, da demonstracije niso le politični upor zaradi razpok v formalnih strukturah predstavniške demokracije. Proces, ki smo mu priča, je poskus globoke reimaginacije politike in demokracije, ki se ustvarja v kreativnih prostorih in izrazih prihajajoče politične kulture spleta.

V spletnem kulturnem kontekstu se pravkar razvija podzemna politika uporništva, iz tega konteksta izhajajo njene ideje in njeni nosilci, vladajočim strukturam pa se njen cinizem vrača kot politična satira zombijev. V takšnem političnem prostoru je meja med avtorji in bralci/uporabniki politične produkcije in reprodukcije že dolgo zabrisana in te meje ne bo z novimi policijskimi metodami našel niti minister za notranje zadeve Gorenak.

Novo gibanje je deležno številnih kritik, tudi med protestniki, ker menda ni sposobno postaviti specifičnih političnih zahtev in pripraviti programov. A ta primanjkljaj ni nujno pomanjkljivost, temveč je prej manifestacija nove politične kulture, ki daljnosežno spreminja idejo politike in njeno naravo. Napoveduje namreč politiko, v kateri bo precej pomembnejši sam politični proces kot pa njegovi rezultati. Za takšno politiko so nujni pogoji in zato prve zahteve: politično vključevanje državljanov v odločanje, transparentnost delovanja institucij oblasti in prevzemanje odgovornosti njenih nosilcev. Te lekcije naši tranzicijski politiki do zdaj niso razumeli in nič ne kaže, da bi ji bili pripravljeni prisluhniti.