Pogrebni zavod

Mestni uradniki, ki tarnajo, da nimajo dovolj pooblastil, da bi zajezili zunanje oglaševanje, so pokazali svoj pravi obraz.

Objavljeno
12. junij 2017 21.19
Maša Jesenšek
Maša Jesenšek
»Oglasni pano v vsak kotiček Ljubljane!« Takšen moto se je moral sukati po glavah občinskih strokovnjakov, ko so pripravljali sezname lokacij, kam vse bi lahko postavili oglaševalske objekte v središču glavnega mesta. Prometni uradniki, strokovnjaki za urejanje prostora, menda celo podžupan – prvi mestni urbanist so si morali predstavljati, kakšen bi bil videti Kongresni trg, če bi ga polepšali z oglaševalskimi vitrinami, kako bi te lahko nadgradile podobo nabrežij mestne reke, za urejanje katerih so pred leti dobili ugledno evropsko nagrado, kako jih umestiti čim bliže Prešernovega trga, kako na trge in ulice, ki so na vplivnem območju spomenikov, zaščitenih z odlokom o razglasitvi Plečnikovih del za kulturne spomenike državnega pomena, kako bi jih postavili neposredno pred Magistrat na vplivno območje Robbovega spomenika in še bi lahko naštevali. Za zgled so imeli verjetno pred očmi kar z oglasi nasičen osrednji del Slovenske ceste, kamor so svetlobne vitrine testno postavili, še preden so zanje dobili vsa potrebna dovoljenja.

Mestni uradniki, ki tarnajo, da nimajo dovolj pooblastil, da bi v prestolnici zajezili zunanje oglaševanje, in jim bo zato država, kot kaže, podelila dodatna inšpekcijska pooblastila, so pokazali svoj pravi obraz. Ne gre za podobo in urejanje prostora, pač pa za čisto politično računico. Povedano drugače: želje občanov, kje vse si želijo postajališče Biciklja, se na občini vrstijo že vse od zagona tega priljubljenega sistema izposoje koles, ki se financira prav z oglasi in ki je v veliki meri zaslužen za dodatno zasičenje javnega prostora z njimi. Občina se je odločila, da sama za Bicikelj ne bo dala niti evra – če pa lahko namesto tega (raz)proda javni prostor. Nekaj nezadovoljnežev in sitnežev se bo pri tem že našlo, a kaj je to proti soseskam zadovoljnih volivcev, ki imajo zdaj Bicikelj pred svojimi vrati! Tudi tisti prvi pa se bodo na krmarjenje med vitrinami na območjih za pešce prej ali slej navadili.

Kakšna je računica strokovnjakov, ki so odgovorni za varstvo kulturne dediščine, je precej težje razložiti. »Spomeniška služba ne dela. To je največji pogrebni zavod za spomenike, kar jih imamo,« je pred tedni v intervjuju za Delo dejal Damjan Prelovšek, umetnostni zgodovinar, poznavalec Plečnikove dediščine in nekdanji direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, znan po ostrih stališčih do varuhov kulturne dediščine. Posploševanje sicer nikoli ni dobro in tako velja tudi za ta primer, saj je iz dokumentov povsem jasno, kdo je odgovoren za izdajo kulturnovarstvenih pogojev in soglasja za postavitev na desetine svetlobnih vitrin v centru mesta. Vodja ljubljanske območne enote ZVKDS Boris Vičič je obrazložitve svoje podrejene, ki ji predpis ne dopušča postavitve oglaševalskega objekta na določeni lokaciji, nadomestil s skopimi, večinoma enostavčnimi povedmi, ki pojasnjujejo le, kje bo oglas stal. Vičič pravi, da poskušajo pri odločanju najti optimalno rešitev v okviru predpisov. Optimalno za koga? Vlagatelja (občino) in oglaševalce? Verjetno. Za kulturno dediščino, spomenike in javni prostor pa prav gotovo ne.