Pogrom

Ko človek posluša slovenske in tudi nekatere evropske politike, se zdi, da je do velike invazije tujerodnih bitij le še nekaj dni, morda celo ur. V poslanskih pisarnah, vladnem kabinetu, na ministrstvih in v pravnih službah se – vzporedno z mediji – krepi fantazijsko vzdušje izrednih razmer. Če je vzdušje fantazijsko, so (in bodo) posledice zelo resnične in tragične. Za begunce in migrante. Za družbo. Za državo kot tako. Ta je v dobrem letu dni – ne le z gradnjo bodeče žice zidu na hrvaški meji – izgubila še poslednje ostanke etične substance in humanizma ter s hitrostjo teme stopila v vsesplošno diktaturo populizma.

Obstaja velika možnost, da bo slovenska vlada že ta teden obravnavala zakon predloga zakona o tujcih, ki ga je predsednik vlade Miro Cerar tudi zaradi trdega dela novinarskih kolegov pred nekaj tedni umaknil z dnevnega reda. Zakon, ki bi ljudem na begu v Sloveniji odvzel pravico vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je protiustaven in je v nasprotju z mednarodnimi akti, česar se zelo dobro zaveda tudi premier, toda pritisk ksenofobičnega – in oportunističnega – dela slovenskih oblasti (predvsem vrha notranjega ministrstva) je, kot kaže, prevladal.

Bruselj in Ljubljana sta v prvih mesecih letošnjega leta storila vse, da bi ljudem, ki bežijo iz vojn, preprečila prihod v Evropo. Najprej z zaprtjem tako imenovane balkanske begunske poti, nato še s sprejetjem evropsko-turškega »begunskega dogovora«, s katerim se je EU za (še neizplačanih) šest milijard evrov znebila odgovornosti za sto tisoče življenj in jih izročila v roke iz dneva v dan bolj avtoritarne in manj varne turške države. Ta po spodletelem poizkusu vojaškega državnega udara nepovratno drvi v prepad. Ankara je skoraj neprodušno zaprla mejo s Sirijo ter sprožila vojaško operacijo tako v Siriji kot v sosednjem Iraku, deset tisoče beguncem pa je posledično ostalo ujetih v – tu je namesto ednine potrebno uporabiti množino – navzkrižnih ognjih. V Turčiji je trenutno približno tri milijone beguncev, ki jih predsednik Tayyip Recep Erdogan – enako velja za Bruselj – uporablja kot »pogajalsko orodje« v odnosih z Evropsko unijo. Toda grožnje, da bo Turčija vse te uboge ljudi v primeru, da njeni pogoji (liberalizacija vizumskega režima, izplačilo obljubljenega denarja, nadaljevanje pristopnih pogajanj, …) ne bodo izpolnjeni, preko grških otokov ponovno poslala proti Evropi, nikakor ne gre jemati resno. Za Turčijo je politično in ekonomsko tveganje preprosto – preveliko.

Medtem begunci še naprej množično umirajo v Sredozemlju, ključni poti proti Evropi, kjer je letos ugasnilo že najmanj 4636 življenj. Na grških otokih, kjer je EU vzpostavila sistem tako imenovanih vročih točk (hot spots) , dejansko pa koncentracijskih taborišč našega časa, vladajo nevzdržne razmere. Na otoku Hios, ki ga je evropska razčlovečena birokracija enormno obremenila, je bilo minuli teden med poizkusom pogroma nad begunci s strani neonacistov iz vrst Zlate zore mogoče videti, kaj dejansko prinaša nevzdržna evropska (proti)begunska politika, ki jo pooseblja delovanje slovenskih oblasti.