Pohlep in vitkost države

Če kdo pričakuje, da bodo slovenske volitve rešile globalna in evropska protislovja, je naiven.

Objavljeno
04. november 2011 15.17
Posodobljeno
05. november 2011 05.00
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga

Začetek slovenske volilne kampanje se časovno prekriva z globoko svetovno, evropsko in nacionalno krizo. Slovenija je del svetovnega kapitalističnega sistema in Evropske unije, zato posledice dveh kriz, ki nista enaki in nimata enakih strukturnih ozadij, vsekakor čuti. Tretja kriza, ki je prizadela Slovenijo, je bolj posebna. Je kot človeška ribica. Gre za endemično krizo, ki je nastala zaradi tipičnih slovenskih protislovij. Gre za krizo, ki je zgolj naša. Nastala je zaradi specifičnega tipa razvoja družbe in države. So volitve lahko mehanizem, ki bi rešil protislovja?

Če kdo pričakuje, da bodo slovenske volitve rešile globalna in evropska protislovja, je naiven. Ta protislovja se bodo reševala med Frankfurtom, Berlinom, Brusljem, Parizom, New Yorkom, Washingtonom in Pekingom. Če se bodo reševala. Ob naštevanju prestolnic bi namreč lahko dodali tudi Rim. Če zdravje grških javnih financ – in Grčija je država, ki ne sodi v center svetovnega kapitalističnega reda, pač pa na polperiferijo – zamaje evropsko gospodarstvo, se velja vprašati, kaj nas čaka, ko se bodo pokazale prave dimenzije italijanske krize.

Koliko lahko volitve rešijo vsaj del problema, našo endemično krizo? Kje je nastala? Če bi trdili, da je nastala v trikotniku med državo, gospodarstvom in sindikati, ki sam ni bil sposoben regulirati medsebojnih konfliktov, bi bilo to hudo poenostavljanje. Dodati moramo vsaj politične stranke in gospodarstvo razčleniti na kapital v zasebni in državni lasti. V tem pentagramu – država, sindikati, stranke, zasebni kapital, državni kapital – je država najšibkejši člen. Kaj je država? Tri naloge ima. Ima nalogo čim bolj umno regulirati družbene konflikte. In ima nalogo čim bolj umno redistribuirati del družbenega bogastva. Sindikati, če se tako odločijo, lahko z referendumom torpedirajo vsako pomembnejšo odločitev države. Stranke imajo z državo drugačne načrte.

Interes strank je, da bi svoje ljudi spravile v državno administracijo. V tem primeru postane država strankarski plen. Državne institucije so kontaminirane s strankarskimi ljudmi in interesi. Zasebni kapital in država? Če je harvardski profesor Alfred D. Chandler jr. zgodnji kapitalizem razdelil na kompetitivnega, ki je značilen predvsem za ZDA, in kooperativnega, ki je značilen za Nemčijo pred prvo svetovno vojno, lahko ugotovimo, da je tudi tip kapitalizma, ki ga imamo v Sloveniji, precej endemičen. Kot kraški proteus. Egon Zakrajšek iz ameriške centralne banke ga je poimenoval pajdaški kapitalizem. Torej kapitalizem, pri katerem je trg nepomemben. Bolj pomembni so osebni odnosi med pajdaši. In pajdaši niso samo »old boysi«, pač pa tudi omrežja, ki nastajajo med novimi dečki. Novimi dečki? No, nikakor ne smemo spregledati novih deklet.

Naprej. Kaj je z državo in državnim kapitalom? Ilustrirajmo. Interesi državnega kapitala so tako agresivni, da Holding slovenskih elektrarn ob tehnični pomoči osebja iz finančnega ministrstva tik pred volitvami napiše zakon, »težak« nekaj sto milijonov evrov, in brez težav najde poslanca, ki bo tak zakon spravil v parlamentarno proceduro. Ali država upravlja državni kapital ali je morda ravno obratno? Da namreč državni kapital upravlja državo? Je država orodje v rokah kapitala, ki je, paradoksalno, v državni lasti?

Strankarske elite so v dobrih dveh desetletjih postale pomemben vir protislovij naše endemične krize. Volitve so dogodek, ko se med njimi postavijo nova razmerja moči, in hkrati dogodek, ko lahko na politično prizorišče vstopijo novi ljudje in nove ideje. Zdi se, da je ponudba novih ljudi letos najvišja po letu 1990. To je lahko dober znak. Znaten del sedanje strankarske elite je na sceni od leta 1990. Personalna menjava generacij, ki se je pred štirimi leti začela v LDS, pred dvema letoma pa v SLS, se nadaljuje v novih političnih iniciativah.

Vendar nas mehanična statistika ne sme zavesti. So nove tudi ideje? Je razumevanje sedanjih protislovij bolj lucidno od teorije, da je vsega kriva komunistična revolucija? Ali pa od teorije, da je vsega kriva medvojna kolaboracija?

Imejmo pred očmi, kaj je naloga tistih, ki bodo izvoljeni. Ponovimo: država skrbi za varnost državljanov, hkrati pa mora umno regulirati družbene konflikte in umno redistribuirati nacionalno bogastvo. Uvertura v kampanjo je nenavadna. Tekmovanje, kdo bo obljubil bolj anoreksično državo, ni zagotovilo, da bi država znala omejevati in regulirati pohlep. Tudi to je ena od njenih nalog.