Pohorje v megli

V Mariboru velja ljudska modrost, da v meglo zavito Pohorje napoveduje slabo vreme. Ob že tako preobilnem deževju se tokrat Mariboru in njegovemu Pohorju res napoveduje huda ura. Grozi, da bo do zdaj samoumevna smučarija na Pohorju letos odpadla – pa če bo sneg ali ga ne bo.

Kakšen kontrast! Medtem ko se zgodovina mariborskega smučišča bere kot navdihujoča zgodba o pogumnih, požrtvovalnih in predvsem sposobnih posameznikih, ki so po drugi svetovni vojni z vizijo tako rekoč iz nič na Pohorju postavili prve sedežnice (leta 1950 prvo v državi) in nato še legendarno vzpenjačo, so dogodki zadnjih let zgodba pohlepa in nesposobnosti.

To, kar so gradile generacije in na kar smo bili Mariborčani upravičeno ponosni, zdaj propada. Pustimo ob strani, da je smučišče na primestnem delu prenizko nad morjem in v vse bolj topli prihodnosti obsojeno na pomanjkanje snega. Da se je smučišče znašlo na robu propada, so krivi ljudje, in ne podnebje.

Nekdanji smučarski funkcionarji smučarskega kluba Branik so v devetdesetih letih drzno privatizirali smučarsko infrastrukturo in se nato lotili megalomanske širitve predvsem turistične ponudbe. Gradili so hotele in apartmajska naselja. Kupili so celo smučišče v Kranjski Gori. Vse na kredit, seveda. Ko je prišla kriza, podkrepljena z nekaj slabimi zimami, se je zalomilo.

Podobnosti s še eno mariborsko katastrofo, propadom nadškofije, so očitne. Nesposobni posamezniki, veliki apetiti, poceni krediti, lahkomiselne banke in recept za debakel je tu. Tudi epilog je predvidljiv; račun bodo z izgubo služb poravnali tisti, ki so za nesrečo najmanj krivi – delavci, ki v Mariboru že tako težko najdejo službo. Luknjo v bankah bo pokrila država. In če se bo črni scenarij res zgodil, bo plačalo tudi mesto z izgubo še enega koščka svoje identitete.