Pohvala z zadržkom

Redko se zgodi, da javnost in stroka stopita na isti breg, ko gre za sprejetje zakona. Takšna »čast« je doletela novelo zakona o prekrških – ta je s kakšno petino spremenjenih členov prinesla predvsem zaostritve za hujše kršitelje cestnoprometnih predpisov. Če se je zdaj voznik, ki so ga ujeli, ko je divjal skozi naselje ali za volan sedel premočno opit, od vozniškega dovoljenja poslovil le za 24 ur, zdaj takšnega ugodja ne bo več deležen.

Policist bo za hude kršitve cestnoprometnih predpisov prekrškarju takoj odvzel vozniško dovoljenje, ta pa bo brez njega ostal, vse dokler sodišče o tem ne bo pravnomočno odločilo. Sodiščem je zakon naložil, da morajo vse takšne primere obravnavati prednostno in nujno. Tudi med sodnimi počitnicami. Pohvale vredna poteza predlagateljev zakona. Nevaren in podivjan voznik je lahko še tako vztrajno kršil cestna pravila, pa je brez vozniškega dovoljenja ostal le en dan. Potem pa se je ob pomoči spretnih odvetnikov, ki so postopek zavlačevali, glavni kazni morda kar izognil. Ali pa je v obrazložitvi sodbe celo pisalo: »... se zaradi dolgega časovnega odmika od prekrška obdolženca kaznuje milejše.« Takšni dnevi so minili, oblast je sklenila temu narediti konec.

A če so bile spremembe zakona o prekrških večinoma deležne le pozitivnih odzivov, je bilo drugače z nedavno sprejetim zakonom, ki bo po novem urejal pravila obnašanja na naših cestah – urejal predvsem z zvišanjem glob za nekatere prekrške. Vlada se bo težko otresla očitkov, da je zanjo ključna prometna varnost in da ji ni toliko mar za polnjenje proračuna. Zvišanja glob se je namreč lotila v obdobju, ko se po cestah vozimo najvarneje v vsej slovenski zgodovini.

Pri sprejetju svežnja cestnoprometnih zakonov so predlagatelji snedli obljubo o znižanju kazni za prekrške, ki nimajo neposrednega vpliva na prometno varnost. Še več, podatki kažejo, da prekrškarji vsako leto več prispevajo v proračun, čeprav možje v modrem izrekajo vedno manj kazni. Gre torej pri represivnih ukrepih res le za varnost?

Da (pre)zasoljene denarne kazni niso ključ do varnejših cest, je pred časom v pogovoru za Delo opozorila tudi Ellen Townsend, predsednica Evropskega sveta za varnost v cestnem prometu. Precej učinkovitejši se ji zdijo stranski ukrepi, denimo zbiranje kazenskih točk in posledična grožnja odvzema te tako zaželene knjižice, ki nam daje pravico, da smo udeleženci v cestnem prometu. Ta sistem je najbrž tudi pravičnejši. V čedalje večjem socialnem razslojevanju denarna kazen nima na vse enakega vpliva – velika večina gleda na vsak evro, medtem ko si tisti z debelo denarnico lahko brez hujših posledic privoščijo cestnoprometne prekrške. Kazenske točke in odvzem vozniškega dovoljenja pa prizadenejo vse enako, ne glede na socialni status.

Čeprav je prekrškovni zakon prinesel dobrodošle spremembe, pa so snovalci na nekaj vendarle spet »pozabili«. Če se znova obregnemo ob banalne prekrške, ki nimajo nobene zveze s prometnimi nesrečami, je zakon ostal neizprosen. Lastnik nepravilno parkiranega vozila le stežka dokaže, da med prekrškom ni vozil avta. Tudi izjava voznika, da prekrška ni storil lastnik, temveč on, sodišča navadno ne prepriča. Na sodbo prve stopnje pa pritožba sploh ni možna! Brez dvoma je takšna prepoved pritožbe na sodne odločbe prve stopnje eden od ukrepov, da se zaradi »nepomembnih« zadev sodni spisi ne bodo kopičili. A po drugi strani tega ne bi smeli početi na račun kratenja ustavne pravice do pritožbe.