Tiskane izdaje
Svetovno prvenstvo v Pekingu se je začelo z močnim pridihom zadnje dopinške afere, s katero se bo v prihodnje ukvarjal novi predsednik IAAF Sebastian Coe, a na koncu je vendarle zmagala atletika. Ptičje gnezdo je bilo devet dni prizorišče izjemnih predstav, katerih kralj je bil znova jamajški superšampion Usain Bolt, navkljub temu, da je padel zgolj en svetovni rekord (deseteroboj), pa se je kopica rezultatov vpisala tik pod vrh večnih lestvic, začenši z izjemnim troskokom Christiana Taylorja, prek meta kladiva Anite Wlodarczyk, meta kopja Juliusa Yega, teka Wayda van Niekerka na 400 metrov, do superšprinta Dafne Schippers na 200 m.
Kolajne so šle v 43 držav, na dolgem seznamu Slovenije – brez našega najuspešnejšega atleta Primoža Kozmusa – še drugič zapored ni bilo. Pričakovano, kar pa ne pomeni, da so naši atleti na Kitajskem razočarali. V veliki meri ravno nasprotno, saj je bilo v osemčlanski reprezentanci kar pet debitantov na SP in prav ti si zaslužijo največje pohvale. Da bi se borili za vrh, je bilo iluzorno pričakovati, zanje je bil cilj, da potrdijo oziroma izboljšajo osebne rekorde. Enaindvajsetletni Robert Renner, edini finalist in s 13. mestom najvišje uvrščeni Slovenec, je v skoku s palico postavil državni rekord in izpolnil normo za OI v Riu, enako velja za 19-letnega Luko Janežiča v teku na 400 m, nekoliko starejša (25) polfinalistka Maja Mihalinec je v obeh nastopih na 200 m dosegla svojo najboljšo znamko, približala se ji je tudi na 100 m. Dvaindvajsetletni Žan Rudolf je v teku na 800 m pred slabima dvema mesecema izboljšal državni rekord, tokrat ne, a je le za las zgrešil polfinale, Maruša Mišmaš pa je na 3000 m z zaprekami dosegla svoj drugi najboljši čas, a seveda nikakor ne gre spregledati njene poškodbe gležnja, ki jo je maja staknila ob postavitvi državnega rekorda in je njen napredek za nekaj mesecev ustavila. Vsi ti imajo zelo dobro osnovo, na kateri bo treba zdaj še veliko delati, česar se vsi dobro zavedajo, prav tako kot tega, da imajo še kar nekaj prostora za napredek. Resda so nekatere discipline takšne, da je svetovna konkurenca izjemna, se bo pa ob pravilnem razvoju gotovo nudila priložnost »vsaj« na evropski ravni.
Na nov zid pa je v Pekingu naletela lani naša najboljša atletinja Martina Ratej. Njen zdrs v tej sezoni, s katero je sicer v zimskem delu opravila odlično in je s 65,75 metra še vedno na 7. mestu letošnje lestvice, je ogromen, se je pa izpad v kvalifikacijah SP napovedoval že dolgo. Nerazumljivo sicer je, da sta s trenerjem Andrejem Hajnškom po slabih rezultatih, ko je kopje pogosto pristalo daleč pod 60 m, zelo, zelo dolgo vztrajala, da ni vzroka za paniko, pri čemer se je zdelo že precej časa nemogoče, da bi v Pekingu dosegla vrhunec. Če ji v prejšnjih letih ni šlo na največjih tekmah, kjer je praviloma psihično pregorela, tudi po odličnih rezultatih na »pripravljalnih« mitingih, torej z močnim vetrom v jadra, kako naj bi ji šlo tokrat, ko so si v poletni sezoni slabi meti sledili drug za drugim? Seveda ni šlo. In takšna sezona je kaj slaba osnova in napoved za naslednjo, olimpijsko, morda jo lahko reši le kakšna velika sprememba, če je pač zanjo nared …
