Pokljuški bumerang

Nad biatlonskim centrom na Pokljuki se zgrinjajo črni oblaki. Čeprav je do zdaj veljalo, da je glavna grožnja za normalno delovanje centra prevelik akumulacijski bazen, ki je po ugotovitvah gradbene inšpekcije črna gradnja in ga mora Smučarska zveza Slovenije (SZS) zmanjšati, se je pet let po odprtju »naenkrat« pokazalo, da pri umeščanju objektov v prostor v zavarovanem območju (TNP) odgovorni niso izdelali ustreznih presoj o vplivih na okolje. Pristojno ministrstvo tega verjetno ne bi nikoli ugotovilo, če nas na nepravilnosti ne bi opozorila evropska komisija in nam zagrozila, da bo treba denar vrniti. Zgodba je na las podobna številnim drugim, v katerih v glavni vlogi nastopajo z evropskim denarjem financirani projekti in kjer nadzorne službe očitno niso opravile svojega dela. Iz Bruslja so nam samo še enkrat nastavili ogledalo, kakšen odnos imamo do naravnega okolja in predvsem do pravnega reda.

Ob novih očitkih se zdi prevelik akumulacijski bazen skoraj zanemarljiva težava, kar seveda ni. Zavarovano območje v TNP bi moralo samo po sebi biti vrednota za državo, državljane, občine in organizacije – še zlasti športne –, a je za vse le vrednota po potrebi. Ko je treba izdelati projekt, je ovira, ki jo je treba obiti, ko se je treba pohvaliti (pred tujci), kako neokrnjena narava je v Sloveniji, nenadoma vrednota. Zavarovano območje Pokljuke je za SZS hkrati priložnost in ovira.

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje ugotavljajo, da pokljuški primer kaže, »kako se v Sloveniji ne sme delati in izigravati predpisov«. SZS očitajo, da je gradnjo biatlonskega centra razdelila na manjše projekte, da bi se tako izognila presoji vplivov na okolje. Samo vprašamo se lahko, zakaj to ministrstvo ugotavlja šele po petih letih. V SZS se s tako interpretacijo seveda ne strinjajo in očitek vračajo ministrstvu, da so za težave odgovorni v državni upravi, kjer niso poskrbeli za implementacijo evropskega pravnega reda. Sliši se klasično slovensko: Nihče ni kriv!

Zdaj ko državi grozi denarna kazen in odvzem evropskega denarja, se državni uradniki namesto z novimi projekti ukvarjajo s popravljanjem starih napak, biatlonci pa z iskanjem pravnih mnenj, s katerimi bi našli možnost za sprejemljiv kompromis.

Športniki so v biatlonskem centru na Pokljuki pridobili odlične pogoje za vadbo in tekmovanja. Naravno okolje je biatlonce in obiskovalce sprejelo kljub dodatnim pritiskom, ki ga prinašajo, medtem ko biatlonci po načelu vzajemnosti naravnega okolja še niso sprejeli na enak način. Če so opozorila okoljskih organizacij za zmanjšanje akumulacijskega bazena v SZS razumeli kot nagajanje, bodo morali zdaj skoraj identična iz Bruslja vzeti zares.

Izigravanje predpisov se je namreč z bruseljsko grožnjo za vračilo 6,5 milijona evrov evropskega denarja na Pokljuko vrnilo kot bumerang.