Zastrupljeni 66-letni dvojni britansko-ruski tajni agent Sergej Skripal je nekoč, če se komu to sploh še zdi pomembno, britanski tajni službi izdal več ducatov ruskih agentov. V Moskvi so ga zato leta 2004 prijeli in obsodili na 13 let zapora. Leta 2010, ko so ga Rusi zamenjali za izpustitev svojih »špijonov«, je dobil zatočišče v Veliki Britaniji. Ste že kdaj slišali, razen v kakšnem slabem filmu o Jamesu Bondu, da bi tajne službe ubijale svoje že zdavnaj odslužene agente in da bi to počele s »svojim« strupom, ki nosi na daleč prepoznaven ruski »genski zapis«? Zgodba je podobno trhla kot tista o »novičoku«. Smrtonosni koktajl, ki ga ni kar tako sestaviti, saj je neponovljiv in bi ga moral poznati najmanj eden od še vedno v ZDA živečih prebeglih ruskih kemikov, je prav tako dokazljiv.
Se ne zdi nekoliko neverjetno, da Britanci, s pomočjo Američanov, ki so po razpadu Sovjetske zveze dobili v roke kar nekaj nekoč sovjetskih (ukrajinskih, uzbekistanskih ...) tovarn bojnih strupov, ne bi znali sestaviti, in je tudi pravno jasno dokazati nekdanjemu v vzhodni Nemčiji delujočemu tajnemu agentu KGB Vladimirju Putinu? Preden bi šli, takrat pa res s podporo vsega sveta, nad Rusijo in nad njeno absolutno nedopustno ravnanje. Na kaj namigujemo? Na to, da v vsej histeriji, ki jo z množičnim izganjanjem ruskih diplomatov na lepem zganjajo Britanci, ZDA in zdaj celo EU, nekaj manjka. In da preveč poteka po vzorcih iz nekoč zelo zelo hladne hladne vojne. Kot da bi se nekdo, podobno kot pri algoritmih Facebooka, ki so jih najprej želeli testirati na majhni skupini ljudi, potem pa je zadeva eskalirala na 50 milijonov in na koncu celo delovala, krepko uštel. In je diplomacija, namesto da bi reševala zaplete, na koncu povsem ponorela. Toda Facebook je še nekako mogoče popraviti. Ko začno države vračati diplomate, je pot nazaj precej težja. Če sploh še obstaja.
Tiskane izdaje
