Tiskane izdaje
»Koliko sklec je naredil Chuck Norris? Vse!« pravi parodija o vsemogočnem akcijskem junaku. Enak je odgovor na vprašanje, koliko goljufivih praks so uporabili vpleteni v afero s pokvarjeno brazilsko govedino in perutnino. Človek se ne more načuditi inventivnosti goljufov, ki so se z vsemi mogočimi prijemi trudili povrniti svežino razkrajajočemu in v nekaterih primerih s salmonelo okuženemu mesu. A zadeva hitro dobi temnejše odtenke, saj so bili v afero vpleteni tudi številni brazilski državni uradniki, ki so v zameno za podkupnino izdajali potrdila o zdravstveni ustreznosti mesa, in podjetji, največja izvoznika govedine in perutnine na svetu.
Brazilska afera ni prva, ki je pokazala, kako majhen in ranljiv je svet za prehranske goljufije. Po drugi strani pa, kako kompleksna, s pametjo in tako opevano paradigmo krožnega gospodarstva skregana je pot industrijsko pridelane hrane.
Škandal je Braziliji, ki je največja izvoznica govedine in perutnine, povzročil veliko finančno škodo, a vsaj za zdaj ne v njej ne v kateri drugi državi, kamor je bilo izvoženo meso, nobene zdravstvene. Vsaj v Evropski uniji prehranske goljufije na srečo le redko povzročijo resnejše zdravstvene težave večjega števila ljudi. Vendar ne gre le za to. Za številnimi se skrivajo globlje družbene, politične in splošne sistemske disfunkcije, kot je pokazala tudi s Pulitzerjevo nagrado nagrajena serija člankov novinark agencije Associated Press o suženjskih razmerah v ribištvu in trgovini z morskimi sadeži v Jugovzhodni Aziji, ki so namenjeni za izvoz v ZDA.
Za prehranske goljufije je ranljiva tudi Evropska unija, čeprav se ima za skupnost držav z najstrožjim nadzorom nad sledljivostjo hrane. Po aferi s konjskim mesom je ustanovila posebno skupino za goljufije na področju živil. Doslej je obravnavala več kot 300 takšnih nečednosti, vendar gre le za tiste, ki so bile ugotovljene ob prečenju mej z EU. O obsegu prehranskih goljufij na notranjem evropskem trgu se nikomur niti ne sanja. Niti sistemi sledenja premikov živil in hitrega obveščanja o neskladnih in nevarnih, ki delujejo v EU, niso tako izpopolnjeni, da bi zajezili vse goljufije.
Lahko pa jih nekateri drugi ukrepi. Skrajšanje verig preskrbe s hrano in okrepitev lokalne trajnostne preskrbe bi moral biti eden prvih. To dokazuje tudi seznam živil, ki so najpogostejše tarče goljufov. Na njem je večina tistih, ki veljajo za pravo, kakovostno hrano: oljčno olje, med, parmezan, pršut ... Povečati bi bilo treba tudi obseg nadzora nad goljufivimi praksami na področju živil in povišati kazni za kršitelje. V srednjeveški Ljubljani so poznali nadvse učinkovito kazen: peke, ki so goljufali pri teži kruha, so kaznovali z denarno kaznijo in pred javnostjo na tržni dan tako, da so morali nekaj ur presedeti na sramotilni klopi pred pekarno. Kogar to ni izučilo, ga je čakalo namakanje v Ljubljanico. Tudi danes bi bilo treba bolj ostro prijeti prehranske goljufe, naj gre za največje svetovne izvoznike mesa ali lokalne mešetarje, ki nam prodajajo samo »domače«. Je za to dovolj volje?
