Tiskane izdaje
Lani so poslanci v evropskem parlamentu evropske davkoplačevalce stali malo manj kot tretjino celotnega proračuna tega hrama demokracije. Višina plače evroposlanca je javno objavljena znaša 8.020,53 evra bruto na mesec, kar pomeni 72,3 milijona evrov na leto za vseh 751 poslancev. Skupni strošek lanskega letnega financiranja evroposlancev pa je bil okoli 474 milijonov evrov, torej javnost »pogreša« pojasnila o porabi okoli 400 milijonov evrov.
O teh milijonih, ki se napajajo iz davkoplačevalskega denarja državljanov 28 držav, vemo to, da so mesečni zneski drugih izdatkov za evroposlance omejeni navzgor. In da evropski parlament (EP) za del te porabe lahko predloži administrativne dokaze, za del vsote pa tega ne more storiti, saj kar 751 posameznikom zaupa, da bodo ravnali po svoji vesti in spoštovali pravila porabe. Toda vse podrobnosti te porabe so očem javnosti skrite.
Pa ne bi smele biti. Evropska javnost ima pravico vedeti, kako so porabljeni njeni davki, saj evroposlanci niso zaposleni pri zasebni korporaciji, ampak v javni instituciji. Še več, so edini predstavniki Evropske unije, ki so na položaje voljeni na demokratičnih volitvah. Njihova dolžnost pojasnjevanja javne porabe, ne pa tudi zasebne, je zato neizpodbitna.
Enako neizpodbitna je dolžnost novinarjev, da nadzirajo centre moči, ki jih ustanova, kakršen je EP, pooseblja. Ta sicer opravlja nadzor nad (delom) porabe evroposlancev, a ta je zlasti administrativne narave. Nadzora, kot ga lahko opravi skupina novinarjev, ki lahko razišče ozadje administrativnih dokazil, EP kljub na tisoče zaposlenim ne more opraviti in ne opravlja.Zato je zdaj, ko novinarji EU tožijo parlament, evropsko sodišče na hudi preizkušnji. Posredno bo namreč odločalo tudi o preglednosti porabe sodnikov.
