Politična kriza je zanj najboljši sosed

V Delu smo pravilno napovedali naslednjo potezo ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Dan pred njegovo odločitvijo smo na naslovnici časopisa brez težav zapisali, da se podaja v boj za predsednika stranke, čeprav je celotno slovensko javnost držal v suspenzu do konca. Da bo kandidiral, bi lahko bilo jasno že, ko je bil znan datum kongresa PS. A do tega sklepa nismo prišli zgolj na podlagi analize slovenske politike, pri tolmačenju ravnanj Zorana Jankovića je treba upoštevati predvsem njegov psihološki profil – menedžerja, ki je bil pregnan v politično areno, v kateri se je izrazila njegova karizmatično-populistična osebnost.

Zoran Janković ni človek, ki se tiho umika skozi stranska vrata, ampak se to lahko zgodi le ob joku, gromkem aplavzu in v soju žarometov. Spomnimo se izgona iz Mercatorja ali sestavljanja nove koalicije letos spomladi. Takrat se je sredi seje sveta PS in oddaje Pogledi Slovenije, ki jo je spremljal že preoblečen v pižamo, udobno zleknjen v domačem kavču, odločil in slabo uro pred polnočjo podpisal odstopno izjavo s funkcije predsednika PS. Zdaj se podobno skozi velika vrata vrača na oder, od koder se je le začasno umaknil – zaradi »tam nekega« poročila Komisije za preprečevanje korupcije in kriminalističnih preiskav, ki se tako ali tako ne končajo z obtožnicami.

Zoran Janković se kot neuspešni mandatar, ker ni poznal parlamentarne seštevanke, ne ozira veliko na logiko in nepisana pravila slovenske politike. Včeraj je besedam »Bom podal soglasje h kandidaturi« dodal tudi projekcijo razpleta politične krize, kakršno sam vidi. Po 19. oktobru namreč pričakuje, da bomo imeli v Sloveniji predsednico vlade, župana glavnega mesta in predsednico ali predsednika stranke. Če bo v formuli ostala spremenljivka predsednik stranke, se Jankoviću politični račun ne bo izšel. Ker bo, to je mogoče napovedati že zdaj, stranka PS ostala brez koalicijskih partnerjev in tudi predsednice vlade ne bo več.

Jankovićeva kandidatura v modelu parlamentarne strankarske demokracije ne bi smela biti problematična. Človeka so prijavili, sam se je s kandidaturo za predsednika strinjal, odločajo pa delegati stranke. Odgovornost za prihodnost stranke in vlade, ki jo vodijo, je na njihovih ramenih. V mladi stranki PS bodo tako imeli na voljo enkratno priložnost dokazati, da slovenske stranke niso odvisne zgolj od avtoritete osebnosti. Da imajo samoočiščevalno sposobnost izločanja članov stranke, ki hodijo po robu zakonitosti. SDS je, denimo, že padla na tem testu, ko so maja letos spet potrdili mandat Janezu Janši – kljub obsodbi na sodišču in poročilu KPK.

Slovenija trenutno ne potrebuje politične krize. Razlogov za takšno oceno ni treba posebej navajati, se pa Janković nanje očitno požvižga. A neizogibno dejstvo je, da se bomo vsi skupaj do kongresa PS znašli v mrtvem teku, po samem kongresu lahko celo v prostem padu. Slovenija ne more napredovati z nekonkurenčnimi politiki v evropskem prostoru. Zna pa, dokazano, pozimi korakati po ulicah in trgih. Ker politiki sumljivega kova še niso gotovi.