Politični interesi političnih strasti

Kam so nas enaindvajset let po osamosvojitvi pripeljale sanje varuhov osamosvojitvenega pečata?

Objavljeno
26. junij 2012 20.46
Posodobljeno
26. junij 2012 21.00
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Včeraj – tako je napovedal Karl Erjavec – naj bi se koalicijski partnerji temeljito pomenili, kaj je šlo narobe z državno proslavo. Naprej: Gregor Virant je povedal, da je (bilo) odpiranje ideoloških vprašanj polpretekle zgodovine »zadnje, kar potrebujemo«, in da je SDS pri proslavi »naredila veliko napako«. Svoje nelagodje je v nedeljo izrazila tudi koalicijska SLS. Opozicija je bila na nogah, prav tako izločeni praproščaki drugih organizacij.

SDS je odgovorila, da so se koalicijske stranke zavezale, da ne bodo odpirale ideoloških tem, zato naj vendar tega ne počnejo. Malikovanje totalitarnih simbolov namreč ne sodi niti v osamosvojeno Slovenijo niti v moderno Evropo. Od koalicijskih zaveznikov se »odslej pričakuje več resnosti in dela za skupno dobro ter manj ideoloških diskurzov, ki ne sodijo v 21. stoletje«.

Včeraj je bil nov dan in spet so bile dovoljene sanje. Leta 1915 je znameniti psihoanalitik napisal Aktualna razmišljanja o vojni in smrti. V njih je povedal, kako nam samo sanje lahko pripovedujejo o regresiji našega čustvenega življenja na eno od zgodnejših razvojnih stopenj. To često pojasni tudi nerazumnost sicer razumnih ljudi, pojasni celo njihovo zakrknjenost in nedostopnost za najtehtnejše argumente.

Jasno je, da je razprava o totalitarnih simbolih ter osamosvojitveni pravovernosti spet zdrsnila na povsem čustveno in neracionalno raven. Ob teh predpostavkah seveda glede državne proslave vsebinsko ni mogoče dobiti nikakršnega soglasja. Tudi to dejstvo bodo koalicijske stranke morale zaračunati svoji lastni koaliciji, nekoalicijske pa svoji »nekoaliciji«.

Zato se je bolj smiselno vprašati, kam so nas prek enaindvajset let po osamosvojitvi pripeljale sanje varuhov osamosvojitvenega prstana. Včeraj zjutraj je javnost doseglo skopo obvestilo, da je sojenje v zadevi Patria spet potekalo brez večine obtoženih. Predsednik vlade se sojenja na sodišču, samostojni instituciji samostojne slovenske države, izogiba že skoraj sistematično. Obtoženi brigadir se tokrat ni niti opravičil, na prejšnjem naroku se je opravičil, ker je nekje menda moral skrbeti za pravilen potek državne proslave. Eden od obtoženih se je razpravi izognil z izgovorom »višjih poslovnih interesov«. Mar zaničevanje sodišča kot ene pomembnejših institucij države ne pomeni svojevrstnega malikovanja totalitarnih simbolov, pod katerimi so bila sodišča politično obvladljiva, niso bila neodvisna in so si do njih politični veljaki lahko privoščili vzvišeno in cinično aroganco?

Mogoče so nezadovoljni koalicijski partnerji včeraj spet zamudili priložnost, da bi se v svoji krizni (vladni) ekipi »temeljito pomenili« o tovrstni problematiki, posebno ker se od njih pričakuje več resnosti in manj ideoloških diskurzov. K vladni resnosti do sanacije bančnega sistema sodi najmanj to, da t. i. nujna seja o tem nikoli ne bi smela biti alibi za izmikanje sodišču. Podobno tudi državna proslava ne bi nikoli več smela biti alibi za preračunljivo netenje strasti. V čustvenih pretresih, razburkanih strasteh se bolj kakor v ideoloških simbolih skrivajo hladni in preračunljivi interesi. To smo se lahko naučili v dolgih letih partijskega gospostva.