Tiskane izdaje
Prihod nove vlade neizogibno prinaša tudi kadrovske pretrese. Tokrat tudi v parlamentu. Med ministre se seli pet poslancev, vračata se dva; ker bo nekaj predstavnikov ljudstva zasedlo tudi mesta državnih sekretarjev in drugih vladnih uslužbencev, pravzaprav trenutno vseh razsežnosti »prenove« državnega zbora še niti ne poznamo.
Zanimiv pa je podatek, da v parlamentu ne bo vodje opozicije. Janez Janša, ki se bo maja zagotovo zopet potegoval za nov štiriletni mandat predsednika SDS in torej ostaja v politiki, se tudi tokrat, tako kot po odstavitvi s položaja obrambnega ministra leta 1994, ne bo vrnil med poslance. Opozicija je bila sicer v državnem zboru brez svojih prvakov tudi doslej. Pred dobrim letom se je za odhod iz parlamenta odločil Zoran Janković, Igor Lukšič, predsednik druge opozicijske stranke, pa sedeža v DZ na volitvah sploh ni dobil.
Čeprav se dva predsednika strank, Franc Bogovič iz SLS in Ljudmila Novak iz NSi, z ministrstev vendarle vračata v parlament, torej vrh zakonodajne oblasti še ostaja nekakšna »rezervna lokacija« politike. Za prvokategornike očitno čedalje manj zanimiva. V državnem zboru so prepoznavne stranke, poslanci pa vse manj. Toliko v politiki neznanih in neizkušenih obrazov, kot jih je v sedanjem mandatu, zagotovo nismo videli od oblikovanje prve večstrankarske skupščine v davnih devetdesetih letih. S prihodom nadomestnih poslancev ne bo nič drugače; vsem bo prevzem mandata prvo srečanje z državno politiko. Okrepile se bodo vrste nekdanjih športnikov, javnih uslužbencev, obrtnikov; zdaj se jim bo pridružil še poklicni glasbenik.
Načelno s tem ni nič narobe. Ena ključnih zahtev vstajnikov je konec koncev prav umik večno istih ljudi z vrha odločanja v državi. Toda dosedanje izkušnje ne potrjujejo teze, da novinci prinašajo tudi drugačno politično prakso. Predstavniki strank v parlamentu še vedno glasujejo v skladu z navodili vodstev, poslanske razprave in polemike so v absolutnem sozvočju z vnaprej določeno politično usmeritvijo. Raven debate ni nič višja, kot je bila v prejšnjih mandatih, prej nasprotno. Čeprav predsednikov ni v poslanskih klopeh, njihovo voljo prevajajo v odločitve tisti, ki namesto njih pritiskajo na glasovalne tipke. Tudi ko je parlament odločal o ministrih in novi vladi, je črta ločnica potekala matematično natanko na meji med opozicijo in pozicijo. Odklonov ni, prosti strelci so le izjeme.
Ključno vprašanje je, kje se torej oblikujejo ključne politične odločitve v državi, če je v državnem zboru vse že vnaprej odločeno. Vedno in samo v ožjih štabih strank? V krogih svetovalcev predsednikov, lobistov in najvplivnejših podpornikov? Smisel in bistvo parlamentarne demokracije je, da se različni interesi in potencialni konflikti brusijo v političnih polemikah in usklajevanjih. Prostor, v katerem se pred očmi javnosti ta proces odvija, je parlament. Kar pomeni, da se s tem, ko najvišji zakonodajni organ izgublja svoj pomen, moč in posledično tudi ugled, sesedajo tudi temelji sistema.
In če je tako, potem je samo menjava elit na vrhu veliko premalo. Potem je že čas za radikalne spremembe.
