Politik, ki hoče sanjati

Ko je François Hollande konec marca v Tullu napovedal, da se bo podal v socialistično tekmo za predsednika Francije, so mnogi v njem videli samo izzivalca Dominiqua Strauss-Kahna; resda prvega izzivalca. Ko pa se je nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada in velik strokovnjak za finance sredi maja v New Yorku uničujoče pogreznil v spolno afero, so javnomnenjske raziskave za favorita socialističnih predvolitev vztrajno postavljale Hollanda. Prva dama Martine Aubry je bila vselej za njim; sčasoma se je razdalja med njima sicer krajšala, a dohitela ga ni. Nedeljski drugi krog je prav tako potrdil, kar je še teden prej nakazal prvi: na levici se v ringu z desnico 22. aprila oziroma 6. maja prihodnje leto lahko kosa samo 57-letni nekdanji prvi mož socialistov in zdaj poslanec: François Hollande.

V teh kriznih časih, ko se tudi Franciji ne piše prav dobro, je z njim zmagala zmerna levica. Levica, ki se preobraža in jo vleče proti mehki sredini; nekateri ji pravijo realistična levica. Vodstvo je prevzel program, ki trdno stoji na tleh in se v grobem osredotoča na troje. Hollande poudarja, da samo urejene finance in korenita davčna reforma lahko povrnejo zaupanje državljanov. Hkrati pogleduje na uro, dolgoročno razmišlja o letu 2017 in priganja socialne partnerje, naj vendarle trezno sedejo za isto mizo in si nalijejo čistega vina – pa naj gre za delovna razmerja, pogodbe ali počutje na delovnem mestu, za enakost žensk ali možnosti mladih. In skrajni čas je, da v Franciji spet »prebudijo« znane »francoske sanje«, v katerih živijo otroci bolje od svojih staršev. Hollande, ki ima z nekdanjo ženo Ségolène Royal štiri otroke, obljublja, da bodo pod njegovo taktirko te sanje postale resničnost, kajti po zmagi na predsedniških volitvah se bo v prvi vrsti zavzemal za mlade. Politično jih bo spremljal od najbolj opotekavih korakov do vstopa na trg dela, jih vzgojil v odprte, fleksibilne in svobodne sanjače. Sanjače v žlahtnem pomenu besede, ki bodo svoje sanje tudi živeli.

Svetovni mediji so se na izvolitev Françoisa Hollanda, ki mu doma očitajo pomanjkanje pravih visokopolitičnih izkušenj, odzvali z oznakami »inteligenten« in »simpatičen«, »omikan«, »elitno izobražen«, a tudi »skromen«, zelo »normalen«, če ne kar »prenavaden« klasik. Ko se ne bi bil karizmatični svetovljan Dominique Strauss-Kahn pred meseci tako bizarno politično uničil, se ne bi Hollande morda nikoli prerinil do predsedniškega ringa; kajti v sebi ima menda več topline prijatelja kakor hladnosti voditelja. Zdaj, ko si je za pomlad 2012 zagotovil mesto v areni, se mnogi sprašujejo, ali je poldrugo desetletje po levem Françoisu (Mitterrandu) v Peti republiki vendarle spet čas za novega levega Françoisa. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker premnogi ne marajo več Sarkozyja.