Tiskane izdaje
Dolžina ženskega krila! Škoti nosijo kilt, tako da »kažejo« kolena, pa se nihče ne zgraža; čemu bi se, saj je kilt starejši in bolj praktičen od kavbojk, poleg tega z njim okolici sporočiš svojo identiteto in tradicijo. Mimogrede: ženske vselej zanima, ali možakar s kiltom nosi »še kaj spodaj«. Poznavalci po karirastem vzorcu na kiltu takoj razberejo, kateremu škotskemu klanu pripada gospod, ali McCormickom, McBeanom, MacDonaldom, MacKayem, MacKenziem ... Skratka, ko gre za moške, si nihče ne upa niti pisniti, saj gre navsezadnje za ugledne škotske rodbine.
Ko pa gre za ženska krila in njihovo dolžino, se v glavah svetohlincev kar razžari. In to, kajpak, tudi v Sloveniji, ki se deklarira za moderno, odprto družbo. Vse kaže, da bo to verjetna mandatarka postjanševske vlade Alenka Bratušek, ki naj bi le nekako »premostila« državo in politiko k nečemu bolj normalnemu, a tudi to bi bil že dogodek. In ker seveda živimo v primitivni družbi (zaostalost prebivalstva se kondenzira pri njegovih izvoljenih zastopnikih), se je vse takoj usulo na »ženščinost«. Ni pomembno, ali se (ona!) na kaj sploh spozna - in spozna se precej bolje od sedanjega premiera, obramboslovca; pomembno je, kako kratka oziroma dolga krila nosi! Mojbog, politični cvetober slovenstva je ali že čisto impotenten ali že čisto izprijen. Verjetno bo kar oboje.
Bomo kar direktni: kratko žensko krilo je svojevrsten simbol (samo)osvobajanja ženske, ki so jo dolga stoletja obteževali z različnimi krinolinami in podobnimi navlakami, samo da bi se zakrilo/prilastilo njeno ženskost. Evropa je v tem pogledu še vedno v srednjem veku: v Franciji, recimo, prepovedujejo marsikaj, kar zapoveduje islamizem, toda tudi »naše« samostanske nune hodijo naokoli, kot da ne bi pripadale nobenemu spolu. V Vatikanu so številnim kipom z dleti odbili moške ude, kar seveda samo po sebi govori o odnosu Katoliške cerkve do spolnosti. Vsega je pač kriva Eva (pozneje so bili krivi Judje), nevedni Adam je jabolko samo utrgal.
Vrnimo se k minikrilu: bilo je na začetku šestdesetih, ko je Mary Quant odprla trgovino na Kings Road v Londonu. Imenovala se je Bazaar, Mary pa je začela »eksperimentirati« z vse krajšimi krilci: zadnji, definitivni model datira v leto 1964 in je postal ikona desetletja, skupaj z Beatli, Rollingi, seksualno revolucijo itd. O kratkih krilcih si lahko mislimo karkoli, vsekakor pa so bila prapor neke osvobajajoče se družbe, ki je temeljito zrevolucionirala svet Zahoda. Že po tem si lahko razlagamo, da je osvobajanje žensk nekaj temeljnega in bistvenega za preboj v nov civilizacijski diskurz. Ženske, mimogrede, še vedno niso svobodne - niti v Sloveniji.
Dobro, ko beremo, da jih možje doma pretepajo, vse skupaj hitro v sebi potlačimo in preidemo k športnim novicam. To je, žal, že »folklora«, a posmehovanje verjetni mandatarki ne more biti folklora, niti ni mačizem, ker je v naši visoki politiki malo pravih moških. Je najbolj navaden primitivizem (lat. primitivus: zaostalost, preproščina, ime za tehniko italijanskih slikarjev pred renesanso, ki so bili nespretni, zlasti v perspektivi).
Perspektiva, kot kaže, bega moški svet v politiki, zamudili so prve učne ure risanja in se tako težko znajdejo v prostoru. V z meglo obteženi šentflorjanski dolini je tako ali tako težko določiti perspektivo. Zato se mi je zdelo malo hecno, da so v odboru za pravično in solidarno družbo, ki vodi neke vrste permanentno revolucijo na Slovenskem, razmišljali celo o neke vrste protestu zaradi kratkih krilc Bratuškove. A je očitno prevladala zdrava pamet: »Odbor opozarja na nesprejemljivost mačistične retorike, ki ženske meri po 'dolžini krila', kot se je to zgodilo v nedavnem čivku SDS (...) Potem privolimo tudi v družbo brez spoštovanja osebne integritete, posameznikovega dostojanstva in različnosti.« In tako naprej.
Ja, dragi odbor, kje pa živite! Na otoku Utopia Thomasa Mora (idealna država s skupno lastnino, v kateri vlada razum) ali nekje na šentflorjanskem, kjer še vedno prevladujejo neandertalski pogledi na ženstvo? Slovenija ni v tem pogledu niti za korak pred Vatikanom, kjer še vsaj sto let ženskam ne bodo priznali »pravice« do duhovnega in duhovniškega poslanstva; če se pojavi kak politik ženskega spola, ki ga je narava, bognedaj, celo obdarovala z lepoto, se ga takoj zatolče, kot so Katarino Kresal. Slovenska politika je v hlačah, a koliko je je v hlačah?
Navsezadnje se bo vse skupaj razpletlo v strankarskih medmrežjih in skoraj vseeno nam bo, kaj se bo izcimilo, ni pa za prezreti, da je morala priti »babn'ca«, ki je bila sposobna izvleči meč in presekati gordijski vozel. S tem komentarjem ji seveda ne poljubljamo roke, hočemo pa povedati, da bi bil v slovenski politiki nujen neki novi, osvežilni DNK. Stvar se je že tako usmradila, da je moral priti nekdo in začeti kidati ta (moški) gnoj. Iz zgodovine poznamo veliko primerov, ko so nesposobnost samozaverovanih moških spretno ali kar javno kompenzirale ženske, bile so tudi boljše vladarice od predhodnikov. Marija Terezija, Katarina Velika itd.
Kaj bo? To še bog ne ve. Ko je Benedikt XVI. napovedal upokojitev, je šele čez dve uri strela udarila v cerkev sv. Petra v Rimu. Če velja, da je hitrost svetlobe 300 km/sek., je bog dobil informacijo okoli 1,2 milijarde km daleč. Ali pa takoj in je potem razmišljal, kaj se ve?
