Politika je konsenz – ali pa ni avtonomna

Njene posledice za strukturne reforme in s tem za državo bodo morda uničujoče. Tega se mora zavedati.

Za to potezo je kriva predvsem pervertirana volja do moči vladajoče stranke SDS brez plemenitosti, ki se je očitno odločila, da bo kot tehnologijo vladanja uporabljala predmoderni kulturni boj, kar je najlepše pokazala na nedržavotvorni proslavi ob dnevu državnosti, na kateri je manjkala le še retorika krvi in zemlje. Namesto vsaj taktičnega opravičila je po koncu včerajšnjega kriznega sestanka koalicije iz ust predsednika vlade prišel vrhunski cinizem, ki kaže, da je temeljito obračunal in discipliniral svoje koalicijske partnerice. Videti je, da se bo nadaljevalo – v času krize nelegitimno – prevrednotenje vrednot, ki naj bi se mu desnosredinska koalicija v dobro države odpovedala.

Slovenska politika je hočeš nočeš politika konsenza in sodelovanja med obema blokoma – ali pa ni avtonomna. V tem primeru je le kvizlinški podizvajalec velikih geopolitičnih igralcev, ki kulturni boj neizogibno spreminja v kaj še bolj srhljivega. Če meni, da s takšno tehnologijo vladanja v času socialne stiske, ko bodo ljudje dejansko občutili varčevalne ukrepe, lahko spreminja ali celo pohabi demokratične mehanizme, kakršen je referendum, in občutljive družbene podsisteme, predvsem šolskega, se moti. Doživela bo upor.

Ob tem ne smemo spregledati, da gre ob takšnih vojaških taktikah ideološkega vladanja tudi za pragmatično ustvarjanje vojne megle, razmer družbene negotovosti, ki pozornost javnosti odvrača od velikih transportnih in energetskih infrastrukturnih projektov ter odprodaje državnega premoženja, ki bodo zdaj namesto po levem interesnem tiru tekle po desnem.