Tiskane izdaje
Čeprav pogajanja o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) med EU in ZDA formalno trajajo že od leta 2013, se šele zdaj počasi prebijajo v središče slovenske politike. Res je, da so stotnije pogajalcev in lobistov, ki se trudijo za interese obeh strani, njihovi obrazi in predvsem mandati, verjetno najbolj varovana skrivnost čezatlantske politike. A to voljenih predstavnikov v nacionalnih in tudi evropskem parlamentu v ničemer ne odvezuje odgovornosti za sodelovanje v tem procesu, ki bo, če bo uveljavljen, kot o tem sanjajo ekonomske elite obeh strani, za več desetletij določil ekonomska in geopolitična razmerja med obema celinama.
Takšno nezanimanje ali pa celo molčanje lahko pomeni troje: nesposobnost politike, da bi razumela tektonske globalne premike, ki potekajo in ki lahko, če imajo kritiki sporazuma prav, do temeljev pretresejo ali celo uničijo že tako ogrožene evropske standarde socialne države, javnih storitev, varstva potrošnikov, zdrave hrane ter pravice do čiste vode. Pomeni lahko že dobro občuteno nerazumevanje širšega evropskega okolja, v katerem se giblje naša politika in ki zahteva aktivno uveljavljanje nacionalnih interesov, ne pa dajanje obljub in sledenje navodilom drugih centrov moči. Tretji razlog pa je lahko kolaboracija v tej konspirativni operaciji, ki se v svojem bistvu kaže kot korporativni napad na suverenost evropskih držav in državljanske pravice. Po izkušnjah z našimi politiki sodeč, je lahko tudi preplet vsega trojega.
Temu splošnemu mnenju je korektno dodati razlike med našimi političnimi strankami, ki odslikavajo tudi siceršnjo ideološko opredelitev strankarskega prostora. Nič kaj presenetljivo ima najbolj neposredno stališče Združena levica, ki sporazumu v sedanji obliki nasprotuje ter je v deklaraciji o usmeritvah slovenske politike v institucijah EU že pred časom poskusila zavarovati interese države in državljanov. Nič kaj presenetljivo je bila preglasovana. Socialni demokrati so se po prejeti volilni lekciji iz načelnosti strankarske politike očitno tudi začeli zavedati svojih korenin in so do sporazuma zelo skeptični. Vladajoča SMC, ki jo še kar naprej pestijo politične poporodne bolezni, je – podobno kot sredinsko liberalna Zaab, ki so ji prav zato šteti dnevi – dvoumna in brezbarvna tudi na tem področju. NSi, ki se je v ekonomskem in socialnem smislu precej premaknila proti sredini, se vsaj neuradno zaveda pasti sporazuma, k večji kritičnosti pa ji bo, kot drugim liberalnim obotavljivcem, mogoče pomagalo, ko bo postalo jasno, da niti slovensko gospodarstvo od sporazuma ne bo imelo kaj prida koristi. Še najmanj preseneča stališče največje opozicijske stranke SDS, ki kot naša najbolj goreča in proameriška atlanticistka TTIP brez zadržkov podpira. Desus se o tem sploh ne oglaša, verjetno zato, ker sporazum ne omenja pokojnin.
V tej naši čudni tranzicijski politiki je mogoče najboljši nasvet strankam, ki svoji državi in njenim ljudem želijo dobro, da civilni družbi in sindikatom, ki so očitno bolje usposobljeni za spopadanje s pastmi sporazuma, pustijo, da oddelajo svojo kritiško vlogo in jih na koncu v zahvalo molče podprejo.
***
Kaj prinaša gospodarski Nato?
Več o tem, kaj lahko pričakujemo od načrtovanega prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA, preberite v našem spletnem dosjeju.
