Če ne morem zvečer zaspati, se najlažje uspavam tako, da preštevam moške, s katerimi sem se v življenju ljubila, pravi angleška pisateljica Diana Athill. Posebna ženska je, obožujem njeno knjigo Somewhere Towards the End (Nekje proti koncu), v kateri piše o svojem življenju in približevanju njegovemu koncu. Athillova je stara osemindevetdeset let in je izjemno sodoben človek, v svetu, ki je tako obseden z mladostjo, je njen glas vitalnejši in modernejši kot glas marsikatere dvajsetletnice. Doslej je napisala že sedem avtobiografij in vse so bile uspešnice. Pred meseci je v Veliki Britaniji že izšla nova z naslovom Alive, Alive oh! (Živa, živa, oh). Čeprav piše o staranju pa tudi o smrti, so to zelo zabavne in iskrene knjige, brez predsodkov in sprenevedanja. Bila je urednica pri prestižni založbi André Deutsch, sodelovala je z največjimi pisatelji od Philipa Rotha do Johna Updika in delala je vse do 75. leta. Najpomembnejše stvari so se ji, kot piše, zgodile šele v srednjih letih in pozneje. Prvo uspešnico je na primer napisala šele pri osemdesetih.
Pred nekaj leti se je preselila v dom za ostarele v severnem Londonu, ki se financira le z donacijami in je neprofitna organizacija, tam nikogar, ki je ostal brez denarja, še niso postavili na cesto. Dom ima veliko knjižnico, sobo z računalniki in čudovit vrt. Athillova, ki je pred leti doživela infarkt in imela celo rakav tumor na ledvicah, ki se ni nikoli razvil, je nekaj zadnjih let na vozičku, a to se ji ne zdi tako slabo, saj pravi, da lahko zdaj v galeriji ali muzeju vidi umetnine iz posebnega kota, ki ga prej ni poznala, in pred njo ni nikoli glav drugih obiskovalcev. V knjigah veliko piše o svojih ljubeznih. Pri dvajsetih se je zaročila s fantom svojih sanj, ki je pozneje odšel v vojno, ji napisal pismo, da je spoznal drugo in da jo zapušča, naslednji dan pa je padel v boju. Diani je strl srce in za tiste čase povsem nemoralno je začela spati s številnimi moškimi. Vse dokler se ni spet zaljubila. Nikoli se ni poročila in ni imela otrok. Bila je strastno zaljubljena v ameriškega temnopoltega političnega radikalca in bratranca Malcoma X, Hakima Jamala, najdlje je živela z Barryjem Reckordom, dramatikom z Jamajke. V eni od svojih biografij piše, da se je o ljubezni v življenju naučila to, da se je treba izogniti prevelikemu romantiziranju in posesivnosti. Ko jo sprašujejo, katere stvari so pomembne, da človek dočaka taka leta, pravi, da gre predvsem za srečo: srečo, da si zdrav, srečo, da imaš dobre gene, srečo, da obdržiš razum, da si optimist, in srečo, da imaš dobre zveze, ki ti pomagajo priti v odličen dom za ostarele. Njena najboljša lastnost, kot pravi, je v tem, da je vedno znala uživati: v moških, umetnosti, hrani, potovanjih, oblekah, in vedno se je znala pobrati, potem ko je doživela tragedije in globoke žalosti.
Šele po petinsedemdesetem letu je prenehala o sebi razmišljati kot o spolnem bitju. »Najprej sem bila ob tem spoznanju šokirana, potem pa pomirjena. Kar nenadoma se mi je zazdelo, da stojim na čudoviti pečini s prekrasnim razgledom in diham svež zrak. Moški so postali le del mojih spominov, tako kot spomin na poletje v Benetkah, na čudovito pokrajino na Škotskem, na jagode z vrta stare mame.«
Šele zdaj, na stara leta, je spoznala, da v življenju največ štejejo čisto preproste in lepe stvari. Recimo spomin na to, kako se je nekoč v galeriji skoraj hipnotično potopila v neko platno, kako je nekega poletja plavala v modrem morju, kako je do poldneva ostala v postelji s svojim ljubimcem ... Ni vedela, da vsi ti spomini in intenzivna občutja postanejo z leti le še bolj dragoceni. »Dnevi stare ženske prav zaradi teh stvari nikoli niso dolgočasni.« V življenju si jih moramo čim več nabrati in jih shraniti za pozne dni. »Ena od stvari, ki jo prinese starost, je to, da ti je vseeno, kaj mislijo drugi ljudje. Meni je bilo sicer vedno vseeno.« Bralci njenih knjig so ljudje v srednjih letih, tisti, ki so prišli do polovice življenja oziroma na vrh hriba in jih je zdaj strah pogledati naprej. »Všeč jim je prebrati knjigo starega človeka, ki je še vedno poln življenja in optimizma.« Pred nekaj leti, ko je še vozila avto, je v avtopralnici pred njo od navdušenja pokleknil lastnik, bil je Albanec, in povedal ji je, da jo je videl na televiziji in da bolj krasne in pametne gospe še ni videl. Diana je vedno oblečena elegantno in nosi svoj čudoviti starinski nakit. »Še vedno uživam,« pravi. »Včasih si odstranim slušni aparat, sedim in gledam skozi okno ter se zavedam, kako lepo je.« Ta njen svetli optimizem je v resnici najlepši navdih za vse naše novoletne zapovedi.
Tiskane izdaje
