Polom političnih strank

Kot običajno je dan po lokalnih volitvah namenjen čestitkam. Spodobi se, da se ti nekdo na drugi strani zahvali, ko mu nekaj daš. V tem primeru svoj glas na volitvah.

Zatem sledi drugi krog čestitk, ki je namenjen svojim županom, svetnikom in kandidatnim listam. Če pozorno sledimo odzivom, lahko ugotovimo, da so prav vsi zadovoljni. Najprej SDS, ker je ostala prva med političnimi strankami. Zatem SMC, ker ji je kot novinki, tako rekoč brez lokalne mreže, uspel preboj na drugo mesto. Zadovoljni so tudi v SD, ker so povečali število županov. Od veselja so prekipevali v SLS, ker po polomu na parlamentarnih volitvah ostajajo v igri. In tako bi lahko naštevali dolgo v noč. A pri analizah, kjer je mogoče napol prazen kozarec interpretirati tudi, kot da je do polovice poln, je treba biti previden. V strankah nam pravijo, da je kozarec skoraj poln, resna analiza pa bi pokazala, da smo bližje ugotovitvi, da se kozarec pospešeno prazni, saj volilni glasovi hlapijo kot molekule vode. Vse nižja volilna udeležba, ki se ponavlja od volitev do volitev, vzbuja skrb. Razlogov za to pa ne bi smeli iskati na strani volivcev, ki dajejo glasove, ampak na strani tistih, ki jih pričakujejo in potrebujejo.

Letošnji razplet lokalnih volitev je treba osmišljati tudi v luči nedavnih parlamentarnih. Naj spomnimo, na njih je drugič zapored zmagala stranka, ki nosi v nazivu ime ustanovitelja (vendar ne ista). Če pogledamo malo podrobneje, kdo vse je zmagoval na lokalni ravni, vidimo skrb vzbujajoč vzorec: zmagovalcu na županskih volitvah običajno sledijo županove liste tega in tega imena. Na zadnjih volitvah se ni zgodilo le, da je volilna udeležba bistveno nižja, ampak se je proces antipolitike le še okrepil. Različne liste so namreč osvojile skoraj tretjino glasov ali za skoraj 10 odstotnih točk več kot pred štirimi leti. Lokalne volitve so še en dokaz v nizu, da se je slovenski prostor popolnoma depolitiziral oziroma je politika padla na raven osebnosti, kvazipolitičnega resničnostnega šova – na državni ali lokalni ravni. Etablirane politične stranke postajajo margina in vse manjši dejavnik odločanja na lokalni ravni. Lahko bi dejali, da so popolnoma izgubile stik z volivci, ti pa, kolikor še hodijo na volitve, stik s političnimi strankami.

Takšno stanje vzbuja skrb še z enega vidika, podrobnejša analiza pa bi nam lahko dala odgovor na vprašanje, zakaj Slovenija kot celota tava. Če se strinjamo, da kot država in družba nimamo nobene vizije, lahko to pripišemo temu, da smo preveč zagledani v svoje lokalne fevde. Župani s svojimi listami delujejo kot atomizirani delčki, ki v posodi ne zmorejo tvoriti učinkovito delujoče celote, saj je vsak zagledan le v svoj travnik do plota. Veziva, se pravi političnih strank, z razvejeno strukturo in širokim pogledom, ki seže čez plot, skorajda ni več.

Prav to je najbolj srhljivi del zgodbe, ki se nam prikazuje po tokratnih lokalnih volitvah, če jih kombiniramo z nedavnimi parlamentarnimi strankami. Slovenska družba je po prvem demokratičnem zanosu v dveh desetletjih nazadovala v predmoderno in pred politično skupnost vaških veljakov. Če na ta problem ne najdemo odgovora, utegne postati prihodnost izjemno problematična.