Polomija z brexitom

Pri ukvarjanju z brezpotji brexita bi vedno morali upoštevati, da so se za izstop iz EU odločili na Otoku in da ima takšna odločitev posledice. To, kar so si najbolj navdušeni zagovorniki ločitve zamislili kot osvoboditev od birokratskih spon Bruslja in na piedestal postavili vizijo nove, globalne Britanije, s približevanjem dneva D postaja vse večji kaos. Skoraj nepredstavljivo je, da bi tak brexit lahko bil uspeh za kogarkoli. Tako se mantra, da z ločitvijo izgubljata obe strani, uresničuje.

Premierka Theresa May je v Bruselj prišla z željo, da bi od kolegov dobila vsaj nekaj pomoči pri reševanju doseženega ločitvenega sporazuma. V britanski parlament se očitno še ni prebilo spoznanje, da se bo pred iztekom roka za brexit čez dobre tri mesece le treba odločiti. Pogajalci z obeh strani Rokavskega preliva so v skoraj dveh letih resnega in trdega dela le spisali sporazum, ki zagotavlja neko vzdržno rešitev in vsaj okvirno rešuje vse predvidljive zaplete, ki bi se utegnili pojaviti, denimo na irskem otoku. Poseganje vanj velja za absolutni tabu. Majhen premik bi podrl ravnotežje.

V Londonu so sami pogumno potegnili rdeče linije. Nočejo biti del enotnega trga, carinska unija z EU27 bi bila zanje preveč, prosti pretok delavcev je v njihovi viziji nove suverenosti že tako nesprejemljiv. Ti pogoji glede na vsa pravila seveda pomenijo, da v prihodnjih gospodarskih odnosih ne bodo več imeli enakega statusa kot do zdaj. Režim varovala za preprečevanje trde meje na irskem otoku, ki se je izkazal za najkočljivejše vprašanje, že nakazuje, kako težko bo uveljavljati rešitve, ki bi britanske rdeče linije lahko spravile z logiko EU27.

Posledice so očitne že od začetka: položaj Združenega kraljestva bo slabši. Kar tragikomično je poslušati razlage britanskih skeptikov, ki se še vdajajo slepilom, da bi pod črto moralo biti Združeno kraljestvo na boljšem.

Tudi irsko vprašanje, ki je med kampanjo za brexit imelo kvečjemu stransko vlogo, je pokazalo, da ne morejo imeti obojega: popolne ločitve od gospodarskih pravil EU in prostega pretoka čez prihodnjo zunanjo mejo EU. Strah, da bi trši režim na irski meji utegnil povzročati napetosti, je vseprisoten.    

Četudi zavlačevanje Londona in izražanje novih pričakovanj lahko razumemo kot del diplomatskega taktiziranja za čim ugodnejšo rešitev, se dan odločitve nezadržno približuje. Brexit mora biti izveden 29. marca in podaljšanje roka bi bilo sprejemljivo le v izrednih okoliščinah. Zavrnitev ločitvenega sporazuma bi sprožila novo dinamiko in odprla pot drugim scenarijem – kaotični ločitvi, novim volitvam, še enemu referendumu ... Kakršenkoli bo že izhod iz tega zapletenega položaja – brexit postaja sinonim za polomijo in kaže vse posledice podleganja populizmu.