Pomagajo samo ljudje

Ne vojna, skrb za lastne otroke, bolne in umirajoče je civilizacijska pridobitev.

Objavljeno
10. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
10. oktober 2018 06.00
Karikatura: Marko Kočevar
Smrt, pozabljena prijateljica ali neusmiljena sovražnica? Odkar jo je sodobna družba potisnila na rob zavesti, so z njo še večje težave. V sekulariziranem svetu, kjer vera v življenje onstran življenja usiha, se človek smrti boji. Strah ga je konca, zato se boji tudi bolezni, ki tja vodi.

Mnogim je svojca lažje odpeljati v bolnišnico in ga pustiti pod neonskimi lučmi, samega, pozabljenega, kot doma skrbeti zanj. V suženjskem delovnem ritmu tudi časa za to nimajo. Bolnik – danes naš oče ali mati, jutri mi in pojutrišnjem naši otroci – pa si želi umreti doma. Živeti s svojimi bližnjimi vsak preostali trenutek kljub bolezni ali prav zaradi nje. K temu je (po evropskem vzoru) naravnan program paliativne oskrbe v Sloveniji. Prepozno.

Dokler programa ni bilo, so si zdravniki z vsemi močmi prizadevali zanj. Ko je bil leta 2010 končno sprejet, je moralo preteči še polnih osem let, da je država zagotovila denar. A denar sam po sebi ne pomaga nič. Bolnemu ne more izmeriti srčnega utripa in mu dati pod jezik tablete, ne more predpisati infuzije, da bi bolnika nahranil, kadar ta niti ust več ne more odpreti. Pomagajo lahko samo ljudje, najbolj zdravniki, potrebni pa so tudi drugi poklici in ljudje, ki držijo bolnega za roko, da nadomestijo svojca, ki je kdo ve kje drugje. Dolgoletna restriktivna, na trenutke sovražna obravnava zdravnikov, se zdaj maščuje. Ni jih dovolj niti za pomoč bolnim, kaj šele umirajočim.

Mačehovsko se vesti do ljudi, ki zmorejo pomagati, ni modro. Navsezadnje bomo nekoč vsi tu, na smrtni postelji. Brezglavo prikimavanje Natu, ko hoče od Slovenije dodatni odstotek BDP za bitke nekje daleč po svetu, je stranpot. Državo imamo, da v njenem okrilju lažje skrbimo drug za drugega doma. Skrb za lastne otroke, bolne in umirajoče, je civilizacijska pridobitev, ne vojna.